Načrt A ali recept za dolgoročno umiranje

Če dobro pomislite, ugotovite, da so politiki manipulatorji in eksperimentatorji. Manipulirajo in eksperimentirajo s celotnim občestvom, in sicer po načrtu A, ki pomeni business as usual. A tako kot ekonomisti nimajo pojma, kako vplivati na ekonomijo oziroma gospodarstvo, da se ne bo vsakih nekaj let znašla v krizi, iz katere jo potem po diktatu države rešujejo davkoplačevalci, in nimajo pojma, kako vplivati nanjo, da bo družbena pravičnost, pravičnost glede razporejanja kapitala večja, tudi politiki ne vedo, kaj narediti, da nas podnebne katastrofe ne bodo uničile. Namesto tega ponujajo več istega, kar že zajema načrt A: novorek, žlobudravščino, žargon in puhlice, klišeje in nebuloze, kot da so čarovniki, ki na tak način nekako začarajo ljudi in vse skupaj, da se ne bo zgodilo nič hudega. Pa vendar se bo zgodilo in se ves čas že dogaja.

Lahko bi našteval v nedogled, vendar ne bi imelo smisla. Ko je leta 2006 Elizabeth Kolbert priobčila knjigo z naslovom Field Notes from a Catastrophe, je bilo že jasno, da se človeštvo obnaša povsem neracionalno in da uničuje sebe, kajti zgolj samomorilska logika nam pojasni, zakaj bi se kdo obnašal na tak način, da je videti, kot bi hotel uničiti edino okolje, v katerem lahko preživi. Ko so leta 2012 ugledni strokovnjaki z vsega sveta priobčili izjavo, da se je človeštvo znašlo pred absolutno izbiro, kar pomeni, da nima nobene druge izbire, kot je ta, da dramatično spremeni način, kako se civilizacija ohranja pri življenju, je bilo prav tako jasno, da danes ni treba brati Marxa in Engelsa, da bi dojeli, kako resne so težave, pred katerim stoji svet, in da ni treba govoriti o komunizmu, ker so v takem primeru nežne duše takoj prizadete in užaljene, saj je čisto dovolj poslušati matematike in fizike, ki vedo, da je neoliberalni način življenja povsem nemočen pred naravnimi silami, ki ga bodo najverjetneje zbrisale z obličja Zemlje, da ne bo ostala niti sled in bo videti, kot da ga sploh nikoli ni bilo.
 
Toliko o tem, da bo kapitalizem ko najboljši ne-vem-kaj večno tukaj. Večno bo tukaj zgolj narava, ki ji je povsem vseeno za ljudi.
 
In čista neumnost je govoriti o reševanju planeta, saj ljudje očitno še sebe ne znajo reševati.
 
Manipulacija je na primer tole. Politiki skušajo prepričati ljudi, da lahko zadržijo segrevanje ozračja pod dvema stopinjama Celzija, čeprav je že leta 2011 James Hansen jasno rekel, da je tak cilj natanko a prescription for long-term disaster. Torej je recept za dolgoročno katastrofo.
Zastavlja se vprašanje. Zakaj ljudje volijo politike, ki jim predpisujejo recepte za dolgoročno uničenje?
 
Politiki nam torej predpisujejo recept za dolgoročno katastrofo, čeprav tega ne vedo, kar je še veliko slabše. Ekonomisti se jim v zboru pridružujejo in trdijo, da gospodarstvo dolgoročno ne bo raslo, če bomo resno reševali probleme z globalnim segrevanjem.
 
Čisto vsak človek ve, da živimo v svetu, v katerem ni mogoče spremeniti ničesar. Tak je načrt A, ki preprosto pomeni, da se bo svet jutri vrtel natanko tako kot danes. Kar se spreminja, in spreminja se celo divje, se spreminja samo od sebe, to pa pomeni, da sistem življenja civilizacije deluje po zakonitostih, na katere ne morete vplivati. Po domače: svet se sicer spreminja, a znotraj določenih koordinat. Zunaj njih sprememba preprosto ni mogoča.
 
Paradoks pa je, da so koordinate neoliberalnega sveta take, da se nekaj dogaja tudi zunaj dosega političnega vplivanja in zunaj vsakega demokratičnega nadzora: delovanje globalne denarne industrije. Tudi zaradi nje se nič ne more spremeniti.    
 Potem pridejo matematiki in fiziki ter rečejo, da je, morda prav zato, potrebna radikalna, korenita sprememba v načinu življenja. Kot bi brali Marxa. A ne gre, kar že vemo. In tudi jutri ne bo šlo. Smo že velikokrat preizkusili.