Načelna pristranskost

Pravijo, da je politika umetnost možnega, in imajo prav. Lahko pa dodamo, da je v določenem trenutku, na primer v obdobju velikih družbenih sprememb, ki jih danes terjajo podnebne spremembe, tudi umetnost nujnega. Če ljudje kot družbeni akterji zamudijo pravi trenutek, so lahko posledice usodne in celo katastrofalne za vse. Veliki fizik, Carl Sagan, je tako leta 1985 ameriškim politikom zelo jasno in razumljivo razložil podnebne spremembe in rekel, da je pravi trenutek za skupno, globalno delovanje, ker je tudi podnebje skupno, kar pomeni, da delovanje ene države ali manjšega števila držav ne more rešiti problema, ki je pred človeštvom. Desetletja kasneje je očitno, da njegove takratne besede niso padle na plodna tla. Kljub temu je, pravijo, še vedno čas za korenite družbene spremembe, vlak še ni odpeljal. Umetnost možnega je, ker je časa, ki je na voljo, bistveno manj, kot ga je bilo leta 1985, vse bolj umetnost nujnega. Ta terja nove načine razmišljanja, razlaganja sveta in skupnega, globalnega delovanja. Pri tem je zares veliko vprašanje, ali lahko politiki, ki niso več rosno mladi, sploh kaj naredijo. Zdi se, da lahko kaj zares odločilnega naredi le mlajša generacija. Problem je kajpak velik, ker ima starejša v rokah moč, denar, vpliv in zveze, poleg tega pa se nikakor ne želi odreči privilegijem, ki jih ima. Kaj torej storiti?

Nekateri politični voditelji so izjemno močni. Delujejo avtokratsko, ne prenesejo drugačnih mnenj od svojih, ne dovolijo, da bi jih kdo zamenjal, ne dovolijo niti, da bi jim kdo ugovarjal, da bi proti njim uporabljal tako slavljeno kritično razmišljanje. Dober primer, ki ponazarja zapisano, je nekdanji ameriški predsednik Trump. A ni edini tovrstni lider na tem svetu. Daleč od tega. Na žalost.
 
Vprašanje, kaj storiti, se zato zaostruje, ker počasi čisto zares zmanjkuje časa. Kaj bodo storili volivci? Kako je z demokracijo danes in kako bo v prihodnje?
 
Obstajajo politični zombiji. To so nemrtva in obenem neživa bitja, ki blodijo po svetu. Pred seboj nimajo nobenega cilja, zgolj blodijo. Če sočasno živijo še volivci, ki potrebujejo vodjo, tega pa ni na vidiku, so težave nemajhne.
 
Položaj je nadvse kompleksen in zapleten. Časa zmanjkuje, podnebne spremembe se pospešujejo, te dni smo priča katastrofalnim poplavam na zahodu Kanade v provinci Britanska Kolumbija, političnih zombijev ni tako malo, volivci so brez kompasa, kapitalizem deluje in omogoča, da vse raste.
 
Jutri utegne biti prepozno, ker se politični zombiji pomikajo počasi, zelo počasi. Ne morejo se premikati hitreje, pogosto zgolj stojijo tam, kjer so se znašli. Tako lahko stojijo dolgo, tudi desetletja.
 
V knjigi z naslovom Corporate Political Responsibility: How Businesses Can Strengthen Democracy for Mutual Benefit (Johannes Bohnen, 2021) beremo, da obstajajo tesne povezave med trajnostnim političnim upravljanjem in biznisom. Avtor dokazuje, da je uspeh podjetij močno pogojen z družbenimi in političnimi razmerami, kar je zanimivo zlasti tedaj, ko primerjamo uspehe kitajskih in ameriških korporacij, ki delujejo v bistveno drugačnih razmerah.
 
A morda je ključna ideja knjige tale: trajnostno politično delovanje je v današnjem svetu usodno odvisno od posebne oblike pristranskosti, ki je nekoliko paradoksna. Tako politika kot biznis bi morala biti načelno pristranska, ko se je treba odločati, kako dolgoročno ohranjati naš liberalni način življenja.
 
Načelna pristranskost pomeni, da se trmasto držimo načel, za katera vemo, da omogočajo trajnostno življenje.