Na meji

Zmagoslavje kapitalizma je že dolgo časa popolno. Za kapitalizem že od samega začetka velja, da ne pozna nobene meje. Nima problema z različnostjo ljudi in kultur, zato je danes doma tudi v tradicionalnih državah, v džungli, na Himalaji, v puščavah, povsod. Vseeno mu je, ali so lokalne oblasti demokratične ali avtoritarne; deluje tudi v totalitarnih državah, saj demokracija za njegovo širjenje ni nujno potrebna, lahko pa je celo ovira. Še več. Ljudi dobesedno sili k tradicionalnim oblikam življenja, kjer je to potrebno, in ljudje razlagajo svoje sicer kapitalistično delovanje z etičnimi pravili. Vtis je, da je globalni kapitalistični svet eno samo utelešenje uspešnosti, produktivnosti, učinkovitosti in celo etičnosti, ki je paradoksna: vsakdo lahko dela, kar je profitabilno, in vsako početje je mogoče razložiti tako, da je videti smiselno, da ima pomen, da je moralno in celo etično, zavezano najvišjim vrednotam, da so ljudje zadovoljni in srečni. Kako potemtakem misliti alternativo? Ni mogoče.

Potrebna je namreč distanca do sveta, nam prigovarjajo iz dneva v dan, ne strast. Prav tako ni treba misliti v strogem pomenu besede. Človeku mora biti vseeno, obnašati se mora, kot da je utelešena spokojnost, ki je nič ne more spraviti s tira. Cilji so jasno zastavljeni, smeri so začrtane. Smisel življenja je več istega. Vse mora nenehno rasti, človekova naloga je ena sama: vpreči se v voz in potiskati.
 
Obenem smo tako neverjetno svobodni, saj imamo na voljo številne izbire … a le znotraj natančno določenih in določljivih kontekstov. Poleg tega je v svetu, polnem individualiziranih ljudi, vsakdo zgolj atom, ki ga je mogoče kadarkoli zamenjati z drugim atomom. In ljudje lahko sprejmejo, da so zgolj zamenljivi atomi; ni nujno, da jih to moti, kot ni nujno, da se upirajo, da protestirajo, ko zaznavajo družbene nepravičnosti.  
 
Vsak posameznik, zaverovan v svoj ego ali jaz, pa ima kljub vsemu problem. Nad jazom je namreč nadjaz. In ideologija ljudi dnevno nadzoruje in kaznuje natanko preko nadjaza, zato imajo vselej občutek, da so naredili še premalo. A bolj ko ego ugotavlja, da je kriv, bolj je kriv. Kapitalizem potrebuje ljudi, ki imajo občutek, da so krivi, ker niso naredili dovolj.
 
Živimo torej v obljubljenem svetu, živimo v najboljšem obdobju v zgodovini človeštva, o tem nas mimogrede prepričajo objektivni podatki, zato ni čudno, da prav zdaj na meji med Turčijo in Grčijo na tisoče ljudi hrepeni po prihodu k nam. Do nas sicer ne bodo prišli, ker bodo zaprli vse meje, nobena oblast jih namreč noče, hrepenijo pa vseeno lahko. Kaj se bo torej dogajalo?
 
Dogajalo se bo, kar lahko izpeljemo iz začetnega zapisa. Ljudje so pogrešljivi atomi, so kakor objekti, ki nikomur nič ne pomenijo. Ali pač.
 
Pomenijo motnjo, nekaj, česar nočemo. Naj torej ostanejo tam doli. Nekateri bodo tako zares ostali, nekateri se bodo skušali vrniti – kamorkoli že –, spet drugi bodo bežali proti obljubljenim deželam, pa naj se zgodi karkoli.
 
Iz obljubljenih dežel bodo proti njim poslali opazovalce, da bodo ocenili razmere in podali poročila.  Resnične usode nesrečnih ljudi, ki so že razčlovečeni, jih v resnici ne zanimajo. Poslali bodo tudi policiste, morda celo vojake. Da bi zavarovali meje, ker jih je treba varovati in zavarovati.
 
Sicer pa je kapitalizem sistem življenja, ki ne pozna nobenih meja – ko je v igri profitabilnost. Begunci niso profitabilni ali dobičkonosni. So samo motnja.