Na mala vrata

Če vprašamo svoje možgane, kdaj bomo umrli in ali sploh bomo, možgani, generalno vzeto, odgovorijo takole. Umrli sicer bomo, ampak ne še zdaj, sicer pa se smrt dogaja predvsem drugje in drugim ljudem. Podobno razmišljajo, ko jih povprašamo o podnebnih spremembah. Te je danes res težko zanikati, kar sicer ne pomeni, da jih ni nemogoče, zato možgani odgovorijo podobno kot zgoraj. Podnebne spremembe se sicer dogajajo, ampak predvsem drugje in drugim ljudem. Še slabše je, če povprašamo politike, ki so praviloma povsem shizofreno razcepljeni in vedo, kaj morajo reči pred kamerami, medtem ko v resnici mislijo čisto nekaj drugega. Kolikšne so potem možnosti za korenite, radikalne družbene spremembe, saj sicer podnebnih sprememb, ki ogrožajo celotno človeštvo, ne moremo ustaviti? Prvi ogovor je kajpak pesimističen: majhne.

Majhne, toda ne nične. Naj navedem primer, s katerim ponazarjam zapisano.
 
Pomislite na obdobje, v katerem verniki pred dvema tisočletjema radostni pričakujejo preroka, ker preprosto verjamejo, da bo res prišel, pa še pisano je bilo, da bo prišel. Gotovo mislijo na posebnega odposlanca samega Boga, pomembnega človeka, ki se bo nenadoma pojavil na Zemlji v blišču, da bo jemalo vid, potem pa pokazal pot v lepšo prihodnost, po kateri naj bi se vsi skupaj odpravili.
 
Potem se res pojavi prerok, ki pa je zelo nenavaden. Pojavi se namreč skoraj bosonogi in v rjuho ogrnjeni Jezus, ki skromno prosi Janeza Krstnika, naj ga krsti v reki Jordan, potem pa ima nekaj govorov na bližnji vzpetini, ki jih itak nihče ne razume, ker se tam zberejo v glavnem nepismeni in neizobraženi ljudje z družbenega dna, ki jih ta nenavadni prišlek vendarle pritegne.
 
Tako se pojavi prerok in naredi štalo, zato se pripadniki elite tudi odzovejo, kakor se. Kaj se dogaja?  
 
Dogaja se nekaj povsem nepričakovanega., čeprav je prerok pričakovan. Jezus namreč ne pride, da bi ljudem kot vrhovna avtoriteta pokazal široko pot, po kateri naj bi se odpravili naravnost k odrešitvi, ampak jim, prav nasprotno, naloži simbolni mandat: razkropite se po svetu in širite med ljudmi moje učenja. Katero učenje?
 
Česa torej Jezus nauči svoje učence? Česa se ti zares naučijo?  
 
Nauči jih, da starega Boga z brado ni več in da tudi njega, Jezusa, kmalu ne bo več. Da torej Bog ni bitje, da tu na Zemlji nima nobenega zastopnika iz telesa, da je torej čista simbolna instanca, ki jo na Zemlji lahko zastopa kdorkoli. V tem je radikalnost Jezusovega učenja, ki ga duhovniška elita seveda ne more pogoltniti, medtem ko ga večina neukega ljudstva ne razume.
 
Jezus torej terja premik v subjektivaciji učencev. Ne reče jim le, da nima nobenega smisla verjeti v starega sivolasega bradača, reče jim tudi, da celo v njega, Jezusa, ni treba verjeti. Verjamejo naj v simbolnega boga, ki vsakemu od njih nalaga simbolno poslanstvo, obenem pa jim ne pove, kaj naj bi to bilo. Vsakdo mora preprosto ugotoviti sam, ugotovi pa lahko le, če je odprt.
 
Svet postane z Jezusom radikalno odprt. Kar pomeni, da ne obstaja več zaprti, organski in vase sklenjeni svet, ki ga povsem obvladuje vsemogočni Bog, na Zemlji pa v njegovem imenu duhovniška elita, ampak obstaja odprti svet, v katerem lahko vsak človek iz svojega zornega kot pogleda na svet kot celoto in jo naddoloči, kot bi rekla Freud ali Marx, ne da bi moral pri tem koga prositi za dovoljenje kot v starih časih, ko je moral vsakdo sprejeti, kar je pač narekovala elita.