Mučenje sebe in drugih v svetu izobilja

Kako pomembna je etičnost, o kateri razmišljam, kako pomemben je odnos do drugega človeka in do neskončnosti oziroma boga, ponazarja tudi narava zadolženosti, ki jo natančneje razdelam v nadaljevanju.
 
Še pred tem pa na kratko predstavim idejo, o kateri imam jutri predavanje, neposredno pa je povezana z nadaljevanjem tu začetega razmisleka.

Predstavil bom uvod v socialno nevroznanost. Začetna ideja je tale: najbolj naravna in predrefleksivna oblika medsebojnih odnosov, ki je medsebojna delitev skupaj ustvarjenih prostorov, omogoča ljudem, da si delijo skupno občutenje sveta (common sense) in oblikovanje smiselnih (meaningful) dejavnosti. Najbolj naravna oblika človeškega delovanja torej ni solipsizem, temveč je intersubjektivnost. Po domače: medsebojni odnosi; ne stiki, temveč odnosi. Za človeka je torej najbolj naravno, da ne teka sam za svojimi sanjami, kot ga nagovarjajo zastopniki kapitalizma, temveč da usklajuje svoje delovanje z drugimi ljudmi. Komunizem je zato vpisan v samo naravo človeških osebkov in tega, kar imajo med seboj ali bi utegnili imeti.
 
K današnji temi.
 
Vsak človek je po naravi zmožen za subjektivacijo kot posebno držo, s katero se podredi, s katero sprejema. A to je šele začetna ideja, pomembnejše je nadaljevanje.
 
Nemški filozof Friedrich Nietzsche je v drugi polovici 19. stoletja, v času, ko je Marx pisal Kapital, že vedel, bil je eden redkih, kako pomembno vlogo v življenju vsakega človeka utegne imeti dolg.
 
Nietzsche razmišlja o dolgu, ki je kajpak lahko denarne oziroma materialne narave, to je navadno dolg, ki ga je mogoče odplačati ali povrniti v končnem času, lahko pa je dolg, o katerem je malo pozneje razmišljal tudi Freud: dolg v odnosu do nadjaza, do druge osebe, ki ga ni mogoče odplačati. Freud in Nietzsche sta v skoraj enakem miselnem polju razmišljala o tem, kar se danes popularno imenuje delo na sebi.
 
Delo na sebi že povezuje delo, ki ga opravljajo delavci, možnost plačila oziroma nagrade za opravljeno delo, možnost dolga in tega, kar imenuje Nietzsche mučenje samega sebe. Zakaj mučenje?
 
Subjektivacija je posebna podreditev, kot rečeno. Med drugim pomeni tudi to, da človek uboga, da se kot otrok nauči ubogati. Uči se tudi postajati subjekt, posameznik, ki je vselej nekomu odgovoren. Tu se že rojeva zadolženost. Otrok je najprej odgovoren svojim staršem, skuša ustreči njihovim željam in zahtevam, dela na sebi, kot se reče, kar pomeni, da skuša ubogati, biti priden, se vesti, kot verjame, da se od njega pričakuje, skuša uganiti željo drugih ljudi. Pri tem je lahko uspešen ali pa je vse bolj zadolžen.
 
Instanca, ki jo je Freud imenoval nadjaz, je taka, da so njene zahteve nemogoče, kar pomeni, da nadjazu po definiciji ni mogoče ustreči, saj ni nikoli zadovoljen, ker je ujetnik slabe neskončnosti. Od človeka terja nenehni napor, da bi postal še boljši, učinkovitejši, še bolj priden, ubogljiv in natančen, še bolj storilen, da bi se še bolj odrekal samemu sebi, da bi se mučil, češ da še ni dovolj dober.  
 
Večja zadolženost pomeni tudi več mučenja, kar je bržčas očitno. Človek se namreč obrne proti samemu sebi in se obtožuje, da ne stori dovolj, da ni dovolj priden, ubogljiv, produktiven, učinkovit, inteligenten in vse drugo. To je lahko začetek klavrnega konca, ki ne pomeni samo depresije, saj lahko pomeni tudi počasno propadanje in na koncu samomor.
 
Logika dolga je kajpak zavezana obljubljanju: obljubljam, da bom dolg nekoč povrnil, poplačal. Človek, ki obljublja poplačilo dolga, obenem jamči, da je zanj zmožen. Ne more namreč smiselno obljubljati, da bo dolg poplačal, če obenem ve, da ga ne bo mogel. Lahko se sicer spreneveda, toda s tem zgolj dodatno tlakuje pot v depresijo.
 
Vidimo torej, da je zadolževanje v svetu velikih pričakovanj, da ljudje delajo več in več, da trošijo in trošijo, da vse ves čas raste, dvojno breme: na obči ravni prevladuje domneva, da ne bomo preživeli, če ne bomo ves čas delali, obenem pa vsak posameznik na svoji koži čuti, da mora omejevati samega sebe in streči zahtevi, da se bo udeleževal kolektivnega delirija.
 
Zadolžen pa ni le posameznik, zadolžena je lahko država, zadolžena je lahko celotna družba, kot poudarja italijanski sociolog in filozof Maurizio Lazzarato. Ekonomisti sicer trdijo, da dolgovi države in družbe niso problem, toda humanistični pogled pravi drugače.
 
Nadzor nad ljudmi je v primerih zadolženosti družbe in države tako rekoč popoln. Vsak razumen človek se namreč zaveda, da je treba dolgove odplačevati, to pa med drugim pomeni natančno določene oblike vedenja, ki pomenijo nenehno samoomejevanje, saj je večina ljudi delavcev, ki se morajo kot delovna sila prodajati na trgu najboljšemu ponudniku.
 
Delavci morajo tako ves čas delati in se omejevati, saj sprejemajo, da je treba dolgove odplačevati; še prej seveda ponižno sprejmejo, da so zanje sami krivi.
 
Dolgovi pa so lahko tudi neskončno veliki. In danes živimo natanko v svetu neskončne zadolženosti, poudarja Lazzarato. Ter nadaljuje: kapitalizem poganja logika neskončnosti (neskončna proizvodnja, neskončno kopičenje denarja, neskončna rast, neskončna potrošnja blaga). Osnovna nujna oblika vedenja ljudi v takem svetu je zato tale: potrošnja – frustracija – potrošnja.
 
V naš sicer končni svet se je tako vgradila brezmejnost oziroma neskončnost. Kapitalizem zato temelji na ustvarjanju več denarja iz denarja, kar je preprosto neskončen in neomejen proces, ki se ne more končati, skleniti ali zaključiti. In nemogoče je pričakovati, da se v takem svetu neenakosti med ljudmi zmanjšujejo, saj ima elita dostop do denarja in kapitala, večina ljudi pač ne.
 
Sam proces je povsem nestabilen in nujno ustvarja škodo. To pomeni, da politiki, ki obljubljajo ljudem lepše čase, bodisi direktno lažejo bodisi nimajo pojma o zapisanem, kar je še slabše.