Možnosti preživetja

Španski film z naslovom El hoyo (Galder Gaztelu-Urrutia, 2019), ki smo si ga družno ogledali včeraj, zagotovo ni prijetna popestritev izolacije, saj nas že takoj na začetku postavi v položaj, v katerem nam ne more biti ne udobno ne prijetno. Vpelje nas torej v nekaj, kar obeta nadaljevanje, ki zagotovo ni prijazna vaja iz psihologije, za katero nekdo jamči, da človeku pomaga zmanjševati stres, občutke negotovosti, tesnobe in osamljenosti. Take vaje so sicer dobrodošle, dobrodošlo pa je tudi poglobljeno razmišljanje o resnici sveta, v katerem smo se znašli. Svet je namreč dragocen, če ga imamo za takega, sicer je zgolj nesmiselna množica atomov nekje v globinah vesolja, kjer ne zanima prav nikogar, če nismo to mi sami.

Protagonist filma se tako znajde v nekakšni sobi z luknjo na sredi, na drugi strani je sotrpin, v sobi sta dve postelji, umivalnik. Kmalu izvemo, da smo vsi skupaj v nekakšnem zaporu, iz katerega ni mogoče uiti, celice so zložene druga vrh druge, vsaka je opremljena s številko. Trenutno smo v celici številka 48. Nad nami je torej 47 celic, pod nami neznano število. Enkrat dnevno se skozi odprtino v stropu pripelje platforma, na kateri je hrana. V celici je zadrži dve minuti, da sotrpina pojesta, kar lahko, potem se skozi odprtino na tleh odpelje navzdol do druge celice in tako naprej neznano kam, bržčas do nekakšnega dna. Na koncu izvemo, da je celic 333, in ker sta v vsaki dva človeka, jih je vseh skupaj 666.
 
Potovanje skozi celice, kar je drugo ime za ta film, je obenem pot skoti družbeno hierarhijo, ki razkrije vso mizerijo hierarhično urejenega sveta, saj lahko domnevamo, da na določeni ravni hrane preprosto zmanjka, kar pomeni, da so reveži nižje doli povsem brez hrane, obsojeni na medsebojno pobijanje ali počasno smrt, pa tudi potovanje skozi življenje ljudi, ki so obsojeni na tragedijo skupnega, ter nemoč, ker spontana solidarnost ne deluje, prepričevanje ljudi, naj jedo samo toliko, kot zares potrebujejo, pa tudi ne.
 
Človek lahko samo upa, da bo neznani mehanizem, ki prestavlja ljudi iz ravni na druge ravni, deloval njemu v prid, kar pomeni, da se ne bo znašel v celici številka 100 ali še niže. Na mehanizem kajpak ne more vplivati, zato mu ostaja zgolj prazno upanje.
 
Oni na dnu kajpak še naprej ostajajo malodane brez vsega. Ko se skupaj s preživelima peljemo skozi celice do samega dna, odkrivamo, kaj se je zgodilo v vsaki celici posebej, na nas pa vse bolj pritiskata žalost in zgroženost zaradi nemoči, ki jo čutimo skupaj s protagonistoma, ki obupano iščeta nekakšen izhod.
 
Film berem skupaj z razmišljanji, kakšen bo svet po končani pandemiji. Vse bolj sem prepričan, da ne bo za dlako drugačen, kot je bil pred njo, kar pomeni hierarhije, družbene nepravičnosti, medsebojno izkoriščanje, tekanje za dobički, kdor sploh lahko teka za njimi, hlastanje in divje, dinamično življenje – aja, pa rast bo tudi vsepovsod, seveda.
 
Potem se spomnim starega filozofovega zapisa, ki odmeva iz davnine. Nobena misel nima nobene možnosti preživetja, če ne zavrača lažnega bogastva.