Možnost preživetja – 3.

Pandemija, podnebne katastrofe, gospodarski zlom, nezaposlenost, stres, izolacija, osamljenost, duševne težave, priganjanje k vnovični rasti vsega so ključni izrazi trenutka, v katerem živimo, za njimi pa so neusmiljene številke, ki govorijo o milijonih nezaposlenih ljudi, o uničenih eksistencah, o porušenem zdravju, uničenem družinskem življenju, revščini, mizeriji in bedi. Ljudje izgubljajo delo, odnose, zdravje, denar, premoženje, življenje, prihodnost. V medijih pa v glavnem zasledimo žargon, neoliberalni novorek, priganjanje k odpiranju in rahljanju ukrepov, vsakdanje jamranje teh, ki jim je sicer dobro in udobno, kako je težko prenašati izoliranost. Človeku gre resnično na bruhanje. Pa vendar želim povedati še nekaj čisto drugega.

Iz preteklih kriz in depresij in vojn vemo, da se poleg vsega drugega dogaja tudi nekaj presenetljivega, nekaj, kar je na prvi pogled povsem nemogoče in nesmiselno, je pa izjemno optimistično in navdihujoče.
 
V današnjem časniku The Guardian zasledim zapis Jeffa Sparrowa z zelo zanimivim naslovom, ki pričuje za zapisano: recesija uničuje človeška življenja, toda obstajajo tudi presenetljive koristi za zdravje ljudi, ko se kapitalizem ustavi.
 
Ko se kapitalizem ustavi ali ustavlja, saj se povsem ustaviti kajpak ne more, se dogaja tudi tole. Življenja ljudi se v sorazmerno kratkem času spreminjajo. Da, številna na slabše, mnogi umrejo. Toda zanimivo je tudi spoznanje, da se nekateri ljudje začnejo vesti tako, da se njihovo telesno in duševno zdravje izboljša, ne poslabša. Da torej ni res, da so vsi pod stresom, da se kakovost njihovih življenj nujno zmanjša. Kako je to mogoče razložiti?
 
Prvi odgovor je tako rekoč na dlani in je skoraj trivialen. Ko se blazna dinamika kapitalističnega življenja zmanjšuje, začnejo ljudje živeti počasneje. Preprosto se prilagodijo novemu ritmu življenja, saj to zmorejo. Več spijo, manj hitijo, manj se obremenjujejo, na vrsto pridejo njihove želje, ki jih zaradi blaznosti kapitalizma ni mogoče zadovoljevati, lahko se bolj posvetijo sebi, drug drugemu, lahko krepijo medsebojne odnose, skrbijo zanje in povečujejo možnosti za mirno življenje, občutenje notranjega zadovoljstva, izpolnitve in blagostanje. Ljudje tudi manj jedo, se manj zadevajo s substancami in nalivajo z alkoholom, več telovadijo. Čisto preprosto je vse to.
 
Potem postaja vse jasneje, kako pomembno je za ljudi in to, kar imajo med seboj, da so razlike med njimi majhne, saj je povsem absurdno, da ima en sam človek v svojih rokah milijardo evrov. Ni treba biti socialist, da bi to razumel, saj zadošča vsakdanji zdravi razum.
 
Taisti zdravi razum potem razodene, da socialistične ideje niso nori izmisleki zmešanih znanstvenikov in marksistov, temveč so – delo zdravega razuma. Odlično je, če jih znanost dodatno podkrepi in utemelji, ni pa absolutno nujno.
 
Ni namreč vpisano v tkanino vesolja in vgravirano v granit, da je treba v življenju ves čas nekam bezljati, se zadevati in pretirano prilagajati norim ritmom življenja, češ da je tako tudi najbolje. V resnici ravno ni najbolje.
 
Še vedno pa je odprto vprašanje, ali se hočemo iz vsega tega ustavljanja česa naučiti. Možno je, da se preprosto ne želimo.