Možnost preživetja – 2.

Ko sem nekoč študiral na univerzi in se spoprijemal z idejami, ki so mi bile takrat nejasne in nerazumljive, ko sem torej vstopal v svet, v katerem mi je kasneje postalo jasno, da je jezik med drugim sredstvo, s katerim je mogoče vsaj na videz ustvarjati družbeno kohezijo in z njegovo ideološko rabo skrbeti zanjo, še nisem vedel, da je jezik v resnici veliko pomembnejši. Danes razumem, da so njegove rabe, namenjene ustvarjanju videzov, iluzij, fikcij in zmotnih predstav, zares učinkovite le, če uspejo njegovi uporabniki jezik osiromašiti, če jim uspe, da spravijo z njega vse ostanke preteklosti, vse naključne in kontingentne prvine, ki ga sicer bogatijo in so dokaz njegove vitalnosti, če torej dosežejo, da so vsakdanje rabe jezika vse bolj predvidljive, vse manj spontane in vse bolj polikane, zloščene in oropane, vse bolj všečne in – dolgočasne.    

Grški ekonomist Yanis Varoufakis je pred dnevi dejal, da se je začel razkroj evropske unije. Potem je dodal, da bodo varčevalni ukrepi, ki bodo sledili pandemiji, veliko hujši od tistih iz leta 2011. Eliti bo kajpak, tako kot vedno, prizaneseno, navadni smrtniki pa bomo iz dneva v dan poslušali žargon, da je to edina pot, če hočemo potem nekoč v prihodnosti gospodarsko rast in boljše čase. Naj poudarim, kako se vedno znova skuša uveljavljati ena sama pot, en sam način, kot da drugi ne obstajajo ali celo niso mogoči. Obstaja dober izraz za tako uveljavljanje: avtoritarnost. V prihodnosti bo avtoritarnosti veliko, čeprav že danes obstajajo izvrstni scenariji, po katerih se lahko veliko naučimo iz obdobja pandemije in dejansko ustvarimo boljši svet, ker imamo na voljo vse: znanje, izkušnje, tehnologije.
 
Ali kot je večkrat doslej poudaril Varoufakis, pa ne le on. Zgodovinska dolžnost levice je, da reši kapitalizem pred njim samim, da ga stabilizira, da ponudi ljudem boljše načine življenja, ki ne poznajo nenehnih kriz, večnega zategovanja pasu in neskončnega bogatenja elite.
 
Namesto takih scenarijev imamo na voljo več istega, v Sloveniji pa je velika večina politikov še vedno v gozdovih, kar pomeni, da drug drugemu dokazujejo, kdo je bil nekoč komunist in kdo je še sedaj, kdo je nekoč v preteklosti vlekel napačne poteze in kdo jih vleče še danes.
 
Kot rečeno, imamo znanje in izkušnje, pa vendar je precej verjetno, da v prihodnosti ne bo nič drugače kot v preteklosti, ker bodo zastopniki kapitalizma dosegli, da se večina ljudi ne bo premaknila, nekaj opozicijskih strank pa ne bo težko držati proč od realnih možnosti, da se kaj spremeni v prid ljudi.
 
Na voljo imamo tudi veliko filmov, romanov, resnih strokovnih monografij, znanstvenih člankov, razprav, diskusij, razgovorov in številnih umetniških izdelkov, ki opozarjajo, napovedujejo, prikazujejo, kritično vrednotijo nevarnosti, ki preživijo človeštvu, nakazujejo rešitve, izpisujejo pozitivne scenarije, pa vendar zastopniki kapitalizma kot v posmeh vztrajajo, da je ena sama pot prava, to pa je pot, po kateri že hodimo.
 
Prihodnost bo na žalost pokazala, kako zelo se motijo. Danes smo namreč šele na začetku poti, na kateri je že nekaj časa jasno, da kapitalizem preprosto ne more preživeti. Ali kot je zapisal Mike Davis 5. aprila letos: zdaj je očitno, da kapitalistična globalizacija biološko ni trajnostna, saj ne obstaja mednarodna javna zdravstvena infrastruktura.
 
In niti ne more obstajati, kajti privatni lastniki kapitala ne bodo nikoli vlagali v javno infrastrukturo, ker tako vlaganje ni dobičkonosno, države pa tudi ne, saj se številne kar trudijo, da bi velik del javnega zdravstvenega sistema privatizirali.
 
To pa še ne pomeni, da imajo socialistične ali komunistične ideje, zamisli in scenariji kakšno možnost, da se uresničijo.
 
Kot rečeno, sledi več istega.