Moralna zaveza

V resnično zadovoljstvo je spremljati zadnje dogodke, ki objektivno pomenijo uresničevanje filozofije v vsakdanjem življenju. Te dni na primer postavlja argentinski umetnik Andrés Iglesias velikanski portret Grete Thunberg v San Franciscu, ki bo zrl na ljudi kot nekakšni moralni ali, še bolje, etični opomnik. Mladenka si tak plakat tudi zasluži, kajti kljub mladosti je uspela v kratkem času narediti nekaj, kar sicer uspe izjemno majhnemu številu ljudi. Uspelo ji je namreč zasidrati mnenja ljudi o podnebnih spremembah, in sicer na način, ki ga starši prepoznavajo pri otrocih. Včasih se tako zgodi, da otrok trmasto vztraja pri svojem in ga preprosto ni mogoče premakniti nikamor. Nekaj zahteva in vztraja kot granitna skala. Greta Thunberg s svojim načinom delovanja zastopa etični imperativ na edini ustrezni način: ne popušča. V tekočem svetu, kot ga je poimenoval preminuli britanski sociolog Zygmunt Bauman, je tako sidrišče pomembnejše, kot je bilo kadarkoli prej.

V orisani perspektivi je obenem žalostno spremljati patološke in neetične odzive nekaterih ljudi na Gretino vztrajanje. Pripisujejo ji vse mogoče: da je zgolj orodje v rokah manipulatorjev, ki stojijo za njo; da je bolna avtistka, ki potrebuje zdravljenje; da izkorišča svojo priljubljenost med mladimi, da bi zaslužila čim več denarja in požela slavo; da je nekakšen robot brez čustev …
 
Vsa ta in podobna mnenja pa so preprosto prekratka, in ne dosežejo resnične drže najstnice. Prav nepopustljivo vztrajanje v etični drži je namreč tisto, kar ljudje potrebujejo že sicer, danes pa še zlasti. V življenjih ljudi se čisto prevečkrat zgodi, da popuščajo, da se sprijaznijo z danimi ali ponujenimi rešitvami, češ da so zanje dovolj dobre. Taka drža je lahko čisto v redu, dokler človek ne trči na zadeve, ki so lahko usodne. Takrat je potrebna povsem drugačna drža.
 
Immanuel Kant glede tega nima nobenega dvoma, na podlagi njegovega filozofskega razmišljanje pa lahko Jacques Lacan zapiše slavni stavek: edina stvar, za katero ste resnično krivi, je, da popuščate glede svoje želje. Stavek bi lahko zapisal tudi Freud, oče psihoanalize, a navsezadnje je povsem vseeno, kdo ga je zapisal, saj je pomembno predvsem to, da je zapisan.
 
Ta enigmatični stavek moramo uzreti v pravi luči, ki jo ponuja izvrstna knjiga z naslovom The Morals of the Market: Human Rights and the Rise of Neoliberalism (Verso, november 2019), pod katero je podpisana Jessica Whyte.
 
Bistveno sporočilo njene knjige, ki je izšla ravnokar, je odkritje, kako so po drugi svetovni vojni neoliberalni misleci zavzeli klasične libertarne ideje o človekovih pravicah, o sreči in zadovoljstvu, o blagostanju in svobodi ljudi ter vse skupaj podredili logiki svobodnih/prostih trgov, češ da je tako najbolje za vse. Rodilo se je obdobje kapitalističnega življenja, ki je paradoksno zlasti v tem, da je konservativno, čeprav je bolj dinamično, kot je bilo katero koli obdobje v zgodovini človeštva.
 
Podrejanje ljudi neoliberalni logiki življenja namreč prinese bizarne ideje in prakse, kot je na primer ta, da so družbene neenakosti obče oziroma družbeno dobro. Nekoč revolucionarne filozofske ideje se tako spreminjajo v grotesko, saj so jih popačili tako, da so postale celo orožje zoper emancipatorična in egalitarna družbena gibanja.
 
Moralna in etična cena, ki jo za tako podrejanje še danes plačujejo številni ljudje, je orjaška, kajti tržne zakonitosti, za katere pravijo, da so preprosto nujne, terjajo od njih, da se dnevno odrekajo najvišjim moralnim in etičnim idealom, popuščajo glede svoje želje v veri, da jo ravno zadovoljujejo, obenem pa vztrajno ponavljajo, da bo prihodnost lepa in da bodo uspeli.
 
Življenje v takem svetu je tako rekoč v celoti podrejeno denarju, ki ga človek nima nikoli dovolj, kar obenem pomeni, da mora biti želja po njem neomejena, neskončna. Želja po denarju tako absolutno prevladuje nad vsemi drugimi željami, to pa v resnici pomeni, da človek preneha biti subjekt želje, saj je zgolj [neskončno] želeče bitje.
 
Objektivno dejstvo, ki ga velja te dni postaviti na pravo mesto, pa je. Količina ogljikovega dioksida v ozračju je dosegla 408 ppm, medtem ko je celotna količina toplogrednih plinov, če prištejemo metan in dušikov oksid, dosegla skoraj 500 ppm ekvivalenta ogljikovega dioksida, to pa že pomeni, da smo se znašli onkraj meje stabilnosti (stability threshold) grenlandskega in antarktičnega ledu, ki se trenutno pospešeno tali (Andrew Glikson, A record CO2 rise rate since the KT dinosaur extinction 66 million years ago, 5. november 2019, http://arctic-news.blogspot.com/2019/11/a-record-co2-rise-rate-since-kt-dinosaur-extinction-66-million-years-ago.html).