Moj poklic

Nekdo mi zadnjič reče, da ga ne morem prepričati v nekaj. Odgovorim, da ga niti ne nameravam, da ne bi imelo nobenega smisla, če bi to poskušal narediti. Zakaj sem to rekel?

Že desetletja vsak dan poslušam najrazličnejše ljudi. Nisem psihiater, zato ne predpisujem zdravil in po prvem pogovoru jim ne rečem, naj se vrnejo čez pol leta in naj medtem jemljejo tablete. Poslušam jih vsak dan. Poleg tega se z njimi pogovarjam. Ne rečem jim, naj jedo zdravila, temveč jih vedno znova povabim, naj povedo še kaj. Ne trdim, da jim zdravila ne morejo pomagati, saj bi bilo neumno reči kaj takega. Le da je moj poklic, da poslušam in se pogovarjam. Jedro takega poklica je recipročnost. Kaj to pomeni?
 
Recipročnost najprej pomeni, da smo ljudje narejeni tako, da se odzivamo drug na drugega. Odzivamo se na zelo konkretne načine. Težimo k temu, da storimo drugim ljudem, kar oni storijo nam.
 
Zaradi tega je možno maščevanje, ljudje se lahko vedejo po načelu oko za oko, zob za zob. V vsakdanjem življenju se zato nenehno dogaja, da ljudje vrednotimo delovanje drug drugega ter skušamo nagrajevati pozitivno vedenje in kaznovati negativno. To pomeni, da nas recipročnost povezuje.
 
Izkušnje in eksperimenti dokazujejo, da je recipročno delovanje daleč najboljša strategija v življenju. Vsaka druga strategija je dolgoročno manj učinkovita, v najslabšem primeru pa je celo uničujoča. O tem se zlahka prepričamo, če pomislimo, kako delujejo politiki, ki ne morejo povsem skriti svojega delovanja pred javnostjo.  
 
Sodelovanja, solidarnosti in celo demokracije ne bi bilo brez zmožnosti ljudi za recipročne odnose. Kdor hoče take oblike medčloveških odnosov, svoj interes najlaže zadovolji tako – da se sam obnaša tako, da sodeluje, je solidaren in goji recipročnost. Po domače: kdor hoče poštene medsebojne odnose, naredi največ, če se obnaša pošteno. Kdor hoče pravičnost, se obnaša pravično.
 
Na podlagi tako preprostega sklepanja zlahka ocenimo vedenje in delovanje drugih ljudi in ugotovimo, ali samo govorijo, da si nečesa želijo, ali pa tudi kaj naredijo, da bi se dogajalo, kar bi radi.
 
Problem pa je, da ljudje navadno ne mislijo, da delajo kaj narobe. Nasprotno je res. Za svoje vedenje in delovanje tako rekoč vselej najdejo kopico razlogov, zaradi katerih verjamejo, da ne delajo nič spornega ali problematičnega, obenem pa zlahka najdejo razloge za zatrjevanje, da drugi ljudje delajo nekaj narobe. Prav zato je bil verjetno Hitler iskreno prepričan, tako kot drugi ljudje, da ne dela nič takega, kar bi bilo sporno, in da delajo Judje vse narobe. In milijoni, ki so ga pozdravljali na ulicah in cestah, so verjeli enako. Morda ne ves čas in zagotovo ne vsi, zato pa dovolj dolgo.
 
Eno izmed osnovnih načel človekovega delovanja je tole. Ljudje iščejo argumente za svoja prepričanja, za svoja mnenja, za sklepe, ki jih sprejemajo. Vendar jih iščejo le tako dolgo, da dobijo občutek, da je dovolj. Ko dobijo tak občutek, ko torej verjamejo, da imajo argumenti dovolj smisla ali pomena zanje, se ustavijo. Prenehajo misliti. Ne raziskujejo naprej.
 
Ko se tako ustavijo, rečejo drugemu človeku, da jih ni mogoče prepričati v nasprotno ali v nekaj drugega. Niso več pripravljeni razmišljati, zanje je zgodbe konec.
 
Moje delo pa se tukaj šele začne. Nikogar sicer ne morem v nič prepričati, a saj to ni moja naloga. Moja naloga je ena sama: da jih povabim k pogovoru. Povabilo kajpak zlahka zavrnejo.