Moj pogled na filozofijo

Naslov ni najbolj posrečen, ker na filozofijo ne gledam, saj ni predmet, ki bi ga lahko videl in gledal. Zapis je kajpak metafora, zato jo tudi razumem kot tako. In zakaj bi občestvu razlagal, kako razumem filozofijo, kaj mislim, da filozofija sploh je? Zakaj bi moje razmišljanje koga zanimalo? Pravzaprav nimam nobenega razloga, da bi to počel, kot ni nobenega dobrega razloga, da bi koga zanimalo, kaj mislim o naravi filozofije. Torej je mogoče, da tega zapisa ne bo prebral nihče, da bo sicer obstajal, vendar bo obstajal kot neprebran, kar pomeni, da ne bo dosegel naslovnika. To pa je navsezadnje morda bolje kot biti Sokrat, ki ni ostal prezrt, ampak so se spravili nadenj in ga obsodili na smrt. Vse to seveda veliko pove o naravi človeških bitij.

Pravzaprav je to že uvod v razumevanje filozofije, ki lahko obstaja le pod določenimi pogoji; Alain Badiou našteva štiri: umetnost, znanost, politika, ljubezen. Brez teh pogojev filozofija ne more obstajati, po drugi strani pa je filozof nujno človek, ki lahko filozofira le, če se ukvarja s pogoji lastnega početja, če se torej posveča znanosti, umetnosti, politiki in/ali ljubezni. Vse to je zelo logično in nujno.
 
Filozof torej ne more vleči filozofije iz svoje glave, filozofiranje nikakor ne more biti izražanje njegovega mnenja o čemerkoli. Najprej mora nekaj vedeti o pogojih lastnega početja; brez take vednosti preprosto ne more filozofirati.
 
Naj povem še enkrat: filozofiranje je nujno zelo konkretno, vezano na zelo konkretno znanje s področij, ki jih našteva Badiou. Z njim se strinjam, ker sem se prepričal, da ne more biti drugače. Filozofija torej ravno ne more biti, po definiciji, abstraktno, prazno nakladanje, blebetanje in izgovarjanje filozofovih mnenj o tem ali onem. Lahko je kaj drugega, to pa ravno ne more biti!
 
Filozofijo največkrat narobe predstavijo že mladim. Večina njih se tako ali tako nikoli ne sreča s filozofijo, ker ne obiskujejo gimnazije, pa tudi dijaki na gimnazijah se navadno z njo srečajo na neustrezen način, saj se morajo učiti zgodovine filozofije in tega, kaj je kateri filozof izrekel pred stoletji ali celo tisočletji. Namesto da bi filozofirali, se učijo, kaj je kdo rekel, kar pa ravno ni filozofija. Na fakultetah na žalost ni dosti bolje.
 
Akademsko predstavljanje filozofije mladim in manj mladim ljudem je navadno zelo prazno, neučinkovito in klišejsko, zlasti pa ni kreativno, zato se večina ljudi ne nauči filozofirati.
 
Filozofirati pa je mogoče le, če obstajajo filozofski problemi v času, v katerem živi konkretni filozof, zato ni tako pomembno vedeti, kaj je rekel Aristotel pred tisočletji, kot je pomembno, kateri filozofski problemi obstajajo v tem trenutku v okolju, kjer živim, in kako dobro jih znam misliti.
 
Naj povzamem. Filozof mora biti kreativen mislec, ki hoče in zna misliti konkretne filozofske probleme časa, v katerem živi. Mora imeti odnos do umetnosti, znanosti, politike in ljubezni. Zaradi vsega tega obstajajo filozofski posegi, filozofove akcije, s katerimi posega v občestvo, prostor in čas, v katerem živi. In je za take posege pogosto kaznovan – naj spomnim na Sokrata, Descartesa, Spinozo in mnoge druge.
 
Zakaj je kaznovan? Ker hoče in zna misliti s svojo glavo, kot se reče, ker je neodvisen mislec, pogumen človek, ki pove na glas, kar misli in je pred tem premislil. Ker torej združuje v svojem delovanju vrednote, na katere se sicer dnevno sklicujejo politiki in drugi ljudje ter celo pozivajo sotrpine, naj bodo za te vrednote, naj jih živijo.
 
V kakšnem svetu živimo danes? Živimo v svetu nepredstavljivih globalnih podnebnih sprememb, zaradi katerih nam morda grozi izumrtje; v svetu, v katerem neoliberalne politike očitno niso dobre za vse ljudi, čeprav politiki trdijo, da so; v svetu, v katerem je vse več umetne inteligence; v svetu, v katerem se krepi vtis, da je umetnost vse bolj odveč; v svetu, v katerem človek vse manj potrebuje ljubezen do drugega človeka, saj naj bi bil vsakdo zmožen preživeti sam zase in sam od sebe; v svetu, v katerem družbe ne obstajajo in obstajajo zgolj goli posamezniki, ki naj bi se vse življenje na svobodnih trgih pehali za nekakšnim uspehom.
 
In končno živimo v svetu, v katerem je filozofija nepomembna, nepotrebna, nekoristna in neželena, ker ne prispeva k dodani vrednosti.
 
Če bo izumrlo človeštvo, bodo kajpak izumrli tudi filozofi, če pa bo kdo preživel, bo prej ali slej začel filozofirati, kot so nekoč začeli filozofirati naše predniki. In ugotovili, kako zelo dobro je filozofirati in kako koristno je za človeška bitja, ki imajo možgane, pa tudi za vsa druga živa bitja, do katerih se ljudje, natanko zaradi takih možganov, znajo obnašati spoštljivo in tako, da ohranjajo svet tudi za potomce.