Moj najboljši učitelj

Včasih se pogovarjamo o svojih učiteljih. Česa so nas naučili, česa smo se naučili ob njih, zaradi njih, zaradi tega, kar so nam povedali, kako so povedali, kako so se vedli do nas. Ugotavljamo, kateri učitelji so bili dobri in kateri niso bili tako dobri. Kako so vplivali na nas, so bili pravični ali pač ne? V čem je razlika med pravičnim in nepravičnim delovanjem?

Dobri učitelji so tisti ljudje, ki naredijo ali izrečejo kaj takega, da jih jemljemo zares. To so posebni trenutki, ko se zgodi srečanje med njimi in nami, čeprav ni nujno, da se tega v celoti zavedamo. Tako dobro je imeti dobre učitelje, ker se zaradi njih spreminjamo in postajamo boljši ljudje. Dobri učitelji niso samo ljudje, ki na nas prenašajo znanje. Tako prenašanje je dosti premalo, kajti znanje lahko dodajamo iluzijam o svetu, ki jih imamo, ne da bi se jih dotaknili.
 
Obstajajo iluzije o svobodnem človeku, ki s pomočjo svobodne volje dela, za kar se odloči. Obstajajo tudi iluzije svobodnega človeka; to so iluzije, ki jih ima svobodni človek. Sem sodi na primer iluzija, da je svoboden, da ima svobodno voljo in da lahko dela, za kar se odloči.
 
Svoboda ni vselej nasprotnica iluzij.
 
Cilj vsakega kritičnega razmišljanja o svetu in iluzijah svobodnega človeka je dekonstrukcija, kot jo je razumel Derrida. To je zahtevno delo, čeprav je tudi zelo preprosto in skoraj samoumevno. Derrida namreč ustvari koncept dekonstrukcije tako, da raziskuje nekonsistentnosti človeškega delovanja, skrite domneve ali predpostavke, ki se jih človek ne zaveda, jih pa uporablja, logične napake, ki se mimogrede prikradejo v razmišljanje.
 
Kdo poreče, da vse to delajo številni ljudje vsak dan, in ne bi se motil. Zakaj potem poudarjati pomen in vrednost dekonstrukcije? Zlasti danes, ko se zdi, da je svet bistveno bolj razsvetljen, kot je bil včeraj.
 
Morda prav zaradi tega, kar poudarja Derrida: dekonstrukcija je najučinkovitejša, ko dekonstruiram to, kar imam sicer najraje. Nemara bi Freud dodal, da je to tudi cilj analitičnega dela: pacient se oklepa svojih simptomov, čeprav zaradi njih trpi. Navidez nenavadno in nerazumno početje terja natančno analizo, kajti zdravemu razumu se zdi noro, da bi se človek oklepal lastnega trpljenja in ga podaljševal.
 
Analiza simptomov je dekonstrukcija par excellence. Z njo se razkrijejo skrite domneve in predpostavke, iluzije svobodnega človeka, pacienta, ki samodejno verjame v lastno zdravo pamet in svobodno voljo, a ima kljub temu simptome.
 
S simptomi je mogoče živeti dolgo časa, tudi vse življenje. Nobene nujnosti ni, da se jih skuša človek znebiti, da se loti njihove analize. Lahko kopiči znanje, toda čisto mogoče je, da se simptomov kljub nakopičenemu znanju niti ne dotakne.
 
Svet je odpiranje, zato razmišljanje o njem vselej proizvede, ustvari več, kot človek želi ali verjame, da ustvari. Na delu je sila, brez katere ni mogoče govoriti o odpiranju. Kopičenje znanja je zato premalo za razumevanje odpiranja; potrebujemo še nekaj.
 
Odpiranje sveta lahko vselej znova preseneti človeka, njegovo razmišljanje je lahko njegov najboljši učitelj, če se loti dekonstrukcije. Kar je mogoče konstruirati, je namreč mogoče tudi dekonstruirati. Le dekonstrukcije ni mogoče dekonstruirati, zato Derrida potegne zadnjo, odločilno potezo: dekonstrukcija je pravičnost. Dobri učitelji jo zmorejo.
 
Moj najboljši učitelj je dekonstrukcija, ki mi vedno znova pokaže, kako pravična ali nepravična so moja dejanja v neskončnem polju.