Moderni socializem

Danes začenjam s predavanji iz kritične pozitivne psihologije. V prvem predavanju želim poudariti zlasti pomen izkoriščanja pozitivne psihologije za ohranjanje družbene nepravičnosti, izkoriščanja in zatiranja posameznikov, od katerih se sicer pričakuje, da bodo srečni in da bodo živeli v blagostanju, kar je seveda prvovrstni cinizem. Poudariti torej želim vpetost psihologije v družbeni prostor, saj ne obstaja zunaj njega in se ne bi smela obnašati, kot da družbeni mehanizmi zanjo in za njeno delovanje ne veljajo.

Zelo namreč veljajo, zato najprej vzpostavim osnovne koordinate.
 
Zadnjih štirideset let je neoliberalizem, ki ga je tako navdušeno zastopala Železna lady, frontalno napadel povojno stanje družbenega življenja, ki ga imenujemo welfare state. Napadel ga je tako, da je sesul sindikate, se lotil obsežne privatizacije kapitala in ustoličil globalizacijo. Potem so managerji in načrtovalci politik na velika vrata zmagoslavno pripeljali pozitivno psihologijo in začeli nagovarjati posameznike, naj bodo srečni in naj skrbijo za lastni well-being!
 
Toda sočasno se je dogajalo še nekaj. Zelo pomembno je, da se tega zavedamo, saj mora postati in ostati del zgodovinskega spomina. Razvijalo se je namreč zelo trajnostno mreženje ljudi, ki se upirajo neoliberalizmu. Zgodbe o tem v glavnem ne slišite, ker je ne pripovedujejo, zato ljudje mislijo, da je neoliberalizem zares zmagoslaven in da ga podpirajo čisto vsi ljudje. Krepko se motijo.
 
Vse procese in vsa gibanja, ki so počasi nastajala in se razvijala, postavi britanski politični aktivist Andrew Murray v svoji knjigi z naslovom The Fall and Rise of the British Left (Verso, 2019) na skupni imenovalec: moderni socializem.
 
O pozitivni psihologiji bom tako govoril na način, ki se ne ogne modernemu socializmu kot novemu obzorju, ki ga ustvarjajo številni ljudje z vsega sveta in gradijo to, kar imenuje isti avtor a global progressive politics. Seveda zajema tudi prizadevanja ljudi, da živijo srečni in da skrbijo za well-being.
 
Globalne progresivne politike zajemajo tudi veliko ljudi, ki jih sicer imenujejo ranljive družbene skupine. Zajemajo jih, ker tudi v bogatih in razvitih državah, kakšna je Velika Britanija, že nekaj časa pozivajo k radikalnim spremembam.
 
Tokrat mislim na zadnje poročilo, ki govori o položaju hendikepiranih otrok in mladih ljudi, o njihovih možnostih za samostojno in neodvisno življenje, šolanje in usposabljanje, za skupnostno skrb in za egalitarnost, za njihovo blagostanje. Poročilo pravi, da sistem v Veliki Britaniji ne deluje tako dobro, da ne bi mogel delovati še bistveno bolje. Ali natančneje: potrebne so radikalne spremembe sistema, ker je obstoječi had been poorly implemented with damaging consequences for many. Tako dobesedno piše v poročilu. Kaj to pomeni?
 
Pomeni, da je med pripadniki ranljivih družbenih skupin veliko tesnobe, depresije in celo razmišljanj o samomoru. To ne velja za vse, kajpak, je pa takih ljudi vse preveč, da bi na vsa usta hvalili inkluzijo, inkluzivne prakse in skrb za ranljive družbene skupine, češ da prispeva k blagostanju.
 
Prav zato ne preseneča, da poročilo poudarja tole. Dodaten denar, ki bi ga država namenila za inkluzijo in vse drugo, ne bi rešil ničesar, kajti potrebne so drugačne spremembe, ki jih zapišem v izvirniku: a culture change within the government, schools and local authorities. Ali čisto preprosto. Potreben je drugačen spoprijem z mehanizmi, ki generirajo družbene nepravičnosti. Razdalje med vsakdanjimi izkušnjami ljudi, ki se prebijajo skozi življenje, in načini razmišljanja vladnih ljudi so preprosto prevelike. In zopet ugotavljamo, da največjo ceno neoliberalnega 'napredka' plačujejo najbolj ranljivi in ranjeni ljudje, ki jih vsak dan pozivajo, naj bodo srečni in naj končno že poskrbijo za lastno blagostanje.