Moč zanikanja in neracionalnost ljudi

Moč zanikanja empiričnih evidenc je lahko pri človeških bitjih brezmejna. To pomeni, da ne obstaja nujnost, zaradi katere bi se ljudje prenehali obnašati skladno z zanikanjem empiričnih razsežnosti lastnih življenj; še močnejši mehanizem je utajitev realnosti – ta je psihotična, kar pomeni, da lahko človek eno realnost dobesedno zamenja za drugo. Primer zanikanja so nedavni požari v porečju Amazonke oziroma njihovo razlaganje. Kdor zanika podnebne spremembe, se lahko dobesedno veseli takih požarov. Prvič. Na voljo bo več obdelovalnih površin, kar pomeni več pridelka, več prodaje, več zaslužka oziroma več denarja. Drugič. Več obdelovalnih površin pomeni tudi več vlaganj tujih korporacij, vlaganja pa pomenijo novo infrastrukturo, nova delovna mesta in rast gospodarstva. In ni videti nobene neposredne povezave med podnebnimi spremembami in temi požari – ti se pač dogajajo.

Zdi se torej, da so kljub vsemu v prednosti ljudje, ki trdijo, da podnebne spremembe niso tako velik problem, kot trdijo nekateri znanstveniki, da prinašajo nove izzive za kreativno razmišljanje in delovanje ljudi, inovacije in napredek, da imamo od njih koristi že danes, kajti gospodarska rast zajema inovacije, te potegnejo za seboj še večjo rast, zaradi nje pa je vse več ljudi, ki živijo v blagostanju. Vtis je torej, da je kapitalizem vendarle zmožen poskrbeti zase, za ljudi in za njihovo prihodnost. Ko pa bo taisti kapitalizem vse bolj zelen, bo še veliko bolje, zato imamo že danes obilo razlogov za radost in optimizem, kar pomeni, da navijamo za kapitalizem in držimo pesti, da bi bil čim dlje z nami, mi pa z njim.
 
Tako razmišljanje pa ima vsaj dva problema; enega razloži psihoanaliza, drugega ekonomija.
 
Prvi problem. Predstavljajte si nogometni ekipi. Vsaka želi zmagati v medsebojni tekmi. Potem pride do spora med njima. Po naključju pride mimo nekdo, ki ne spada niti v prvo ekipo niti drugo. Ekipi prosita, naj posreduje v sporu.
 
Rešitev spora ne izhaja iz priljubljenega prepričanja ljudi, da je treba pogledati na zadevo še iz drugega zornega kota, biti empatičen z drugim ali pogledati na vse skupaj iz njegovega zornega kota Ne, rešitev je samo v tem, da tretji prevzame vlogo nevtralnega in oddaljenega Drugega, kot ga imenuje Lacan, sicer se bo prej ali slej postavil bodisi na eno bodisi ne drugo stran, to pa bo problem samo povečalo.
 
Drugi problem. Korporacije in bogati vlagatelji vlagajo denar tja, kjer si obetajo dobičke, kar je zelo logično in pričakovano. Nikakor ni nujno, da je vlaganje denarja v porečje Amazonke hudo dobičkonosno. Morda je, morda pa so vložki kje drugje na tem svetu še bolj dobičkonosni.
 
Države in vlagatelji ne razmišljajo o oddaljeni prihodnosti, ker je o njej tako ali tako težko resno razmišljati, poleg tega pa se zlasti vladni ljudje menjajo z volitvami, kot sebična bitja pa jih zanima predvsem lastno blagostanje, ne blagostanje prihodnjih generacij ljudi – ne zanima jih niti tedaj, ko so med njimi njihovi vnuki.  
 
Tretja razsežnost problema je tale. Najbolj enostavno je verjeti, da bo problem s spreminjanjem podnebja rešil kdo drug, še enostavneje pa je zanikati ga. Tudi če ga torej ne zanikamo, si mislimo, da je nekdo drug bolj odgovoren zanj kot mi sami, zato sklenemo, da je njegova odgovornost, da ga rešuje in na koncu tudi reši.
 
Problem je torej v glavnem nerešljiv, kar pomeni neizogibno katastrofo.
 
Tej pa se je vendarle mogoče izogniti z radikalnimi družbenimi spremembami, ki prinesejo nov način družbenega življenja, za katerega jamči Drugi. Take spremembe sicer niso realistične, lahko pa si zamislimo, kako dobro bi bilo živeti v svetu brez neprestanega priganjanja k delu in neracionalnemu trošenju dobrin. Ljudje so namreč kreativna bitja, a ne preveč, če jih nenehno ženejo k natančno določenemu načinu življenju, ki se mu preprosto ne morejo izogniti.
 
Kakšna izguba kreativnosti, domišljije in inovacij!