Moč magičnega realizma

Kaj torej narediti danes z znanjem, ki so nam ga posredovali Marx, Freud in drugi misleci, če pustimo ob strani običajno šolsko prakso, ki se imenuje prenašanje znanja? Kako ga uporabiti, da se ne bi izkazalo, da je znanje nekoristno in neuporabno? In kako razumeti samo rojstvo psihoanalize, ki predstavlja prakso par excellence, prakso pogovarjanja med dvema človekoma, ki artikulira temeljno vprašanje vsakega človeškega bitja na tem svetu, če se ga zaveda ali ne. To zares velja poudariti: psihoanaliza se rodi v pogovorih med moškim in ženskami, histeričnimi pacientkami, ki so nosilke revolucionarnega spraševanja. Niso nore ali nevrotične, da bi potrebovale zdravnike, meni je pravzaprav vseeno, kako jih imenujejo, saj je zares pomembno, da jih v analizo prižene neko radikalno, korenito spraševanje, ki se ga ne zavedajo prav dobro. Raba psihoanalitičnega znanja danes je zato v temelju tako radikalna, kot je bila pred stoletjem in še nekaj, ko je Freud začel poslušati ženske. Kako to razumeti?

Histeričarka pride k Freudu v analizo natanko zato, ker ne more na noben način sprejeti realnosti take, kakršna [domnevno] je. Ne more pristati na nobeno prigovarjanje, da je to pač treba narediti, da je realnost taka, da je za človeka najbolje, če jo sprejme in se ne sprašuje preveč o njej. Histeričarka odgovarja vsem, ki se trudijo, da bi sprejela realnost, na en sam način: nočem je sprejeti, ne morem je sprejeti, o njej se hočem pogovarjati, postavljam jo pod vprašaj, ker v resnici nisem prepričana, da je nujno taka, kakršna pravite, da je.
 
Postavljanje realnosti pod vprašaj je kajpak nevarno. Pomislite na Sokrata, pa na Jezusa, Descartesa, Kanta, Hegla, Nietzscheja etc. Zakaj je nevarno?
 
Nevarno je zato, ker je vsaka realnost nujno narejena tako, da se je mogoče spraševati, zakaj je narejena ravno na način X, ne pa na kak drug način. Različica takega spraševanja se nanaša na identitete ljudi: zakaj sem jaz delavec, ne pa lastnik kapitala; kaj sploh pomeni biti delavec; kaj pomeni biti moški, ženska, oče, mati, učenec, učitelj …?
 
Histerično spraševanje o naravi realnosti je torej možno, ker je nujno, neizogibno; njegov temelj je dvom, kar pomeni prepričanje, da je realnost lahko tudi drugačna. V temelju realnosti torej ni temelj realnosti, ampak je dvom [v sam temelj in v realnost].
 
Histeričarka zato vztraja, ker mora vztrajati, obenem pa ne ve čisto dobro, zakaj vztraja in zakaj bi bilo treba vztrajati. Še preden ji zdravniki prilepijo kako diagnozo, se je zato nujno treba zavedati tega elementarnega dejstva. Histeričarka vztraja, da je mogoče dvomiti v vsako realnost, obenem pa vztraja, da obstaja alternativa, ki je sicer [še] ne pozna. To sta dve ključni razsežnosti njenega vztrajanja. Potem zaradi mene lahko tudi kdo reče, da je nenormalna, nora ali kaj tretjega, me ne zanima.
 
Radikalnost histeričarkinega spraševanja o naravi realnosti in lastne identitete spodkopava mrežo realnosti, saj pomeni tudi dvom v to, da drugi ljudje vedo, kako se zadevam streže. Spodkopava jo, ker jim ne dovoli, da se zadovoljujejo s tem, v kar verjamejo, s prepričanji, da vedo, kakšna je realnost in zakaj je takšna, kakršna domnevno je.
 
Kaj torej hoče histeričarka? Odgovor je takoj pri roki in je zelo preprost: novo obliko subjektivnosti. Histeričarka torej ravno ne sprejema prevladujočih mnenj, ki jih imajo ljudje o lastnih identitetah in identitetah same realnosti, zaradi katerih nekateri trmasto vztrajajo, da so na pravi poti k odkrivanju notranjega, pristnega jaza, prave identitete, da jim je končno jasno, kdo so v resnici. Histeričarka jim odgovarja: nikoli ne veste, kdo ste v resnici, ker ne obstaja zadnji, najgloblji, pristni, avtentični, notranji jaz. Vsak jaz je zgolj začasni konstrukt in je iluzija, da obstaja od nekdaj ter čaka, da ga odkrijemo.
 
Histeričarka tako danes postavlja pod vprašaj prevladujočo subjektivnost ljudi, ki ima dve temeljni koordinati: cinično razdaljo do sveta in vsega, kar se v njem dogaja (ne smeš jemati vsega preveč zares, življenje je bolj zanimivo, če se zabavaš, skrbiš zase in te ne briga, kar se dogaja okoli tebe); nenehno gibanje, kot da je svet nekakšna tekočina brez oblike, ki lahko dobi katerokoli obliko, ta pa ne sme trajati [pre]dolgo.
 
Ljudje danes spontano zastopajo magični realizem. To je odnos do sveta, v katerem ni predvideno, da človek jemlje svet zares, da upa na nekaj boljšega, da hrepeni in ima želje, saj je predvideno le, da verjame v magijo, zaradi česar se zdi, kot da se svet sam od sebe nenehno spreminja na bolje, ker vse raste.