Mobiliziranje ljudstva

Izjemno zanimivo je razmišljati, kako hitro se lahko zgodi mobiliziranje policije ali celo vojske, na primer po sinočnji napovedi ameriškega predsednika Trumpa, da bo sam rešil probleme s protestniki, kot jih imenuje, če jih župani in guvernerji zveznih držav ne morejo, rešil pa jih bo preprosto in učinkovito tako, da bo poslal nadnje vojsko. Očitno je, da ni problem uporabiti sile, je pa problem pogovarjati se s protestniki in jim prisluhniti. Če verjameš, da so domači teroristi, kot verjame Trump, se z njimi seveda ne pogovarjaš, še manj jim prisluhneš. Toda to problema z rasizmom ne reši, saj ga še razloži ne.

Kaj bi se dogajalo, če bi se mobiliziralo nekaj deset milijonov ljudi, ki so ostali brez dela zaradi pandemije koronavirusa? Si sploh lahko kdo predstavlja takšno mobiliziranje? Poleg tega velja izpostaviti, da bo v bodočnosti bogata elita verjetno še bolj poskrbela, da bo živela varno v svojih mehurčkih, medtem ko bodo delavci opravljali težaška dela, da bo imela elita na voljo vse dobrine, ki si jih lahko privošči s svojim bogastvom.
 
Obstaja scenarij, ki je precej verjeten, po katerem bodo pripadniki elite naredili vse, kar je v njihovi moči, da ostanejo varni in zaščiteni ne le pred virusom, temveč tudi pred navadnimi ljudi, pred delavci, ki skrbijo zanje.
 
Prava preizkušnja takega scenarija bo že izdelovanje in distribuiranje cepiva zoper koronavirus. Že sedaj je očitno, da skušajo milijarderji poskrbeti, da ga bodo dobili prvi. In če ga bodo zares dobili, bo še bolj kakor sedaj očitno, da je svet brezupno ujet v hierarhije in delitev na te, ki imajo dostop, in one, ki ga preprosto nimajo in ga morda ne bodo imeli nikoli.
 
Položaj je zares grotesken. Najrevnejši delavci skrbijo za dobrine, ki si jih v glavnem sploh ne morejo privoščiti, medtem ko elite razsipavajo svoje bogastvo. Kaj naj šele rečemo za nezaposlene reveže, ki ne morejo niti delati za elite?
 
Skupaj predstavljajo velikansko število ljudi, ki nimajo dovolj za preživetje ali pa komaj ostajajo živi. Zanje je koronavirus morda še najmanjši problem tega sveta, saj je treba jesti vsak dan in imeti dostop do čiste pitne vode.
 
Znotraj tako orisane aktualnosti sveta se vnovič izriše pomen stare klasične sociološke ideje, ki jo je  zastopal Marx. Družbeni red lahko razumemo, pravi, to pa pomeni, da ni vklesano v granit, kako ga moramo razumeti. Možne so različne, celo nasprotujoče si razlage. Ali to pomeni, da je vsaka razlaga družbenega življenja enako dobra kot vsaka druga? seveda ne.
 
Razlika je v tem, kar izpostavi Lukács v slavni klasični razpravi o zgodovini in razredni zavesti. Okostenele strukture življenja ljudi lahko presežemo le tako, pravi, da mislimo in pojasnjujemo pomen notranjih protislovij ali kontradikcij družbenega življenja. Če tega ne naredimo, jih ohranjamo nedotaknjene.
 
Seveda pa sama sprememba zavesti še ne prinese ničesar novega.
 
Nedotaknjene kontradikcije sodobnega družbenega življenja pomenijo še več varnosti elit pred virusi in še več garanja delavcev za minimalno mezdo, še več nezaposlenosti in še manj možnosti, da prodrejo v ograjene mehurčke, v katerih živijo elite – na njihov račun.