Množično izginotje

Odzivam se na prispevek, ki ga je spisal Étienne Balibar; njegov naslov je Avec les 'Rosa Parks', contre le racisme d'Etat, priobčen pa je bil 25. novembra letos v reviji Libération. Nanaša se na dogodke, ki potekajo prav danes v Franciji. Kaj se dogaja? Kolektiv Rosa Parks (http://rosaparks.webflow.io./) je pozval k množičnemu izginotju ljudi, ki so sicer objekt diskriminacije, izključevanja, sovraštva in ljudomrzništva. Simbolično bodo izginili in se nato vnovič pojavili. Terjali bodo nekaj univerzalnega, nekaj, kar je bistveno za vsako človeško bitje in za demokracijo: spoštovanje dostojanstva slehernega človeka in egalitarnost. A ne slepimo se: tamle zunaj je veliko ljudi, ki bi radi, da nekateri drugi ljudje zares izginejo, da jih preprosto ne bi bilo, češ da bi bil svet brez njih boljši in lepši. Ali pa želijo, da jih vsaj ne bi bilo na spregled, da bi bili, če že morajo živeti, tam daleč nekje, v gozdu ali sredi ničesar, da se z njimi ne bi nikoli mogli srečati. Meni se je v tej deželi že velikokrat zgodilo, da sem se bil prisiljen 'pogovarjati' z ljudmi, ki so odkrito zatrjevali, da bi bilo treba invalide pustiti, da umrejo, kajti njihovo usposabljanje, izobraževanje in vzdrževanje stane državo veliko denarja, saj malo prispevajo, ker so nesposobni za delo, in veliko jemljejo. Moji 'sogovorci' so bili praviloma visoko izobraženi ljudje, kar pomeni, da so imeli kje doma shranjeno zaprašeno univerzitetno diplomo. Ker nismo naivni, vemo, kaj se dogaja vsak dan: bolj ali manj prikrito izključevanje ljudi. Ali kot pravi Balibar: obstaja segregiranje ljudi, obstaja diskriminiranje ljudi in obstaja dehumaniziranje ljudi. Po domače: ljudi razvrščajo kot predmete, jih ločujejo, kot ločujemo odpadke, in jim odvzemajo status ljudi, razčlovečujejo jih, da so kakor živali, ali še slabše, da so kakor objekti ali gole številke. 

Kakšen bi bil torej svet, če bi v njem živeli samo naši? Poskusov ustvarjanja takega sveta je bilo v zgodovini kar nekaj. To so bili poskusi, da bi s sveta spravili vse ljudi, ki niso taki, kot mislimo, da bi morali biti: Judje, črnci, homoseksualci, Slovani, cigani, hendikepirani ljudje in številni drugi. Zakaj bi morali izginiti?
 
Nekateri ljudje iskreno in prepričano verjamejo, da so več vredni od drugih ljudi. V to so tako močno prepričani, da jih ni mogoče prepričati v kaj drugega. Zares se jih bojim.
 
In v tem mesecu, ki se pričenja natanko danes, bodo številni romali v cerkve, govorili o čarobnosti trenutka, omenjali pa bodo celo Jezusa.
 
Ne da bi razumeli njegovo poslanstvo, ki ima tri temeljne koordinate, o pomenu katerih se bomo prisiljeni vse bolj strinjati, kajti podnebne spremembe so nam že postavile ultimat: naredite nekaj korenitega ali pa boste izginili z obličja Zemlje.
 
Izginjanje bo potekalo nediskriminatorno, kar pomeni, da bodo izginili tako vaši kot naši.
 
Tri koordinate Jezusovega poslanstva so: asketsko življenje; sodelovanje slehernega človeškega bitja pri oblikovanju novega egalitarnega občestva – drugačna eksistenca, temelječa na brezpogojnem spoštovanju enakosti; življenje posameznika, ki ga uravnava absolutno načelo 'pisano je bilo, jaz pa vam pravim drugače'.
 
Lotil sem se branja nove knjige: Paul M. Blowers. Maximus the Confessor: Jesus Christ and the Transfiguration of the World (Oxford University Press, 2016). Zares mi je v užitek.