Množični mediji, množična kultura in usoda ljudstva

Pred časom sem prebral knjigo Mary-Elizabeth O'Brien z naslovom Nazi Cinema as Enchantment: The Politics of Entertainment in the Third Reich. Avtorica v njej opiše, kako so nacisti s pomočjo sodobnih medijev ne le zabavali ljudi, temveč jih tudi očarali, začarali, zapeljali s ponudbo upanja, stabilnosti, tradicionalnih vrednot, občutka pripadnosti narodu in z obljubljanjem višjega standarda življenja, svetle prihodnosti in boljših časov. Mediji so jim bili pri tem v pomoč, zato so jih povsem nadzorovali. Zlasti s pomočjo filma je bilo mogoče oblikovati pozitivne družbene fantazije ter pomovirati nove oblike realnosti.

Moritz Föllmer, profesor moderne zgodovine, spiše pred kratkim knjigo z naslovom Culture in the Third Reich, Anne McElvoy napiše njeno recenzijo. Preberem jo, priobčena je v današnji številki časnika The Guardian. Nekaj zadev je popolnoma jasnih.
 
Tudi če rečemo, da je bil Hitler psihopat, da je bil pošast v človeški podobi, da je bil nor, da je bil grandiozen, da je trpel za duševno boleznijo in da se mu je zmešalo, je še vedno res, da je lepo oblečen hodil v opero, zelo rad je poslušal Wagnerjevo glasbo, podpiral nemško kulturo, delal za nemški narod, imel rad vse, kar je bilo pristno, nepokvarjeno nemško. Ljubil je naravo in pravo umetnost, avtentične rituale, stare mite, zgodbe o neustrašnih junakih, nemško ljudsko kulturo. Rad je imel pristne, klene Nemce, spodbujal je rojevanje pristnih, klenih nemških otrok, da bi bilo Nemcev čim več. Poleg tega je sovražil preklete komuniste in zlasti komunistično Sovjetsko zvezo. Ni maral Slovanov, ker so bili primitivni, in umazanih pohlepnih Judov, ker so bili izjemno bogati in so imeli v svojih rokah ogromno premoženje. Močno je podpiral nemško množično kulturo, zato je organiziral javne prireditve, na katerih se je trlo ljudi. Ženske so ga oboževale, ker je bil samski, otroci so ga imeli za vzornika, ker je bil kakor oče naroda.
 
In če je hotel, da mu bo narod sledil, to pa je zagotovo hotel, saj je imel načrte z njim, je moral potegniti več potez. Nacizem se je lahko med ljudmi razrastel le, če je predstavljal nekaj novega, modernega, poudarja Anne McElvoy, sklicujoč se na avtorja knjige, ki jo bom z veseljem prebral, ko jo dobim v roke. Razraščal se je kot nekaj novega in izjemno energetskega. Moderni nacizem je bil zares inovativen. Inovativni pa so bili tudi načini, kako v koncentracijskih taboriščih zakuriti čim več ljudi s čim manjšimi stroški in v čim krajšem času, moderno je bilo bliskovito vojskovanje – a vse to je prišlo na vrsto šele kasneje. Najprej je bilo treba pripraviti teren, kot se reče. S pomočjo medijev.
 
Za razvijanje množične kulture so bili pomembne tudi inovativne filmske tehnologije, saj televizije še ni bilo. Z njihovo pomočjo je bilo mogoče ustvarjati občutke o večnem nemškem aktivnem duhu, o prizadevnosti in redoljubnosti nemških ljudi, o njihovi ukoreninjenosti v pristnosti nemškega duha. Kdor je bil na pravi strani, se pravi na strani ljubljenega vodje, je na lastni koži doživljal, kaj vse pomeni uživati življenje v polni meri, z veliko žlico, medtem ko so s tovornjaki odvažali one, ki niso bili na pravi strani, kot smeti, preden so jih zaplinili, nato pa še zakurili.
 
Moč medijskega pripovedovanja političnih zgodb pred velikanskimi množicami je podpirala vse, kar je povedal ljubljeni vodja. Ta je določal, kaj se sme izreči in kaj mora ostati zamolčano, kako se morajo končati zgodbe in kaj morajo videti navadni ljudje. Mediji vseh vrst so kot strumni junak ubogali, saj jim drugega niti ni preostalo.
 
Šov je imel gigantske razsežnosti, s pomočjo medijev so spreminjali nemško kulturo v spektakle, mitološke pripovedi, junaške sage, dramatične prireditve, ritualne dogodke, ki so vsi po vrsti ustvarjali videze rasne čistosti, čistosti nemškega telesa in pristnosti nemškega duha. V medijsko posredovanem svetu so bili pristni Nemci brez prigovarjanja pripravljeni žrtvovati življenje za domovino, to pa je pomenilo tlakovanje poti za militarizacijo realnega življenja potem, ko so v kinodvoranah prižgali luči in so gledalci odhajali na svoje domove.
 
Spektakli, v katerih so sodelovali filmski, operni, gledališki in drugi junaki, so se prepletali s spektakli na ulicah, cestah, trgih in na odprtih površinah, kjer se je lahko nagnetlo milijon ali več ljudi sočasno, da bi slišali, kaj bo povedal vodja, da bi se prepričali, da še korakajo, pardon, hodijo v pravi smeti. Kolektivni duh je imel tako vse možnosti, da povsem in globinsko prepoji ljudstvo, preden so ga odpeljali v klavnico.