Mladost za prihodnost

Nekdo je včeraj pred televizijskimi kamerami neznosno lahkotno izjavil, da smo tisti, ki smo se cepili proti smrtonosnemu koronavirusu, hlapci, vzgojeni za hlapčevanje, ki naj bi bilo sicer v krvi številnih Slovencev še iz časov presvetle cesarice. Neznosnost izjavljanja je sicer predvidljiva, kot je sicer predvidljiva kognitivna revnost mnenj, ki jih imajo običajno ljudje, a je vendar še nekaj drugega, ker je tudi nevaren simptom. Ne ogroža le svobodne volje, ogroža tudi mladost, o kateri želim na kratko spregovoriti.    

Ni pomembno, ali verjamemo v obstoj svobodne volje ali ne. V vsakem primeru bo morala sedanja generacija mladih ljudi nekaj narediti, če hoče, da bo človeštvo tudi v bodoče cvetelo, se razvijalo in ustvarjalo pogoje za komunizem, kajti kapitalizmu, kakršnega poznamo, se je čas iztekel. Če se generacija ne bo odločila za drugačen način skupnega življenja, tega preprosto ne bo. Ne bo se pojavil sam od sebe, ne bo magično padel z neba, ne bo ga ustvaril kapitalizem, ker ga ne more. Dokazano je, da ga ne more. Ni le Marx trdil, da ga ne more, stoletja so empirično dokazala, da je imel prav. Podnebne spremembe ga bodo zato ustavile, ker ga revolucionarni ljudje niso znali ustaviti. Noam Chomsky ima zato prav, ko trdi, da se podnebne spremembe ne bodo ustavile kar same, da se bodo torej nadaljevale in stopnjevale. Njegovo razmišljanje o prihodnosti ljudi in živih bitij ni kontroverzno, saj za tak vpogled zadošča razumevanje elementarnih fizikalnih in družbenih principov oziroma mehanizmov, zato lahko rečem, da bodo delovale na ljudi zunanje sile, zaradi katerih se bodo mladi zganili. Stari se ne bodo, ker so se predali že pred časom.
 
Ko so pred časom vrhunski znanstveniki potrpežljivo razlagali znanost o podnebnih spremembah in segrevanju planeta Trumpu, takrat je bil predsednik ZDA, jim je ta mirno odvrnil: Boste videli, počasi se bo začelo hladiti, samo majčkeno počakajte.
 
Sveta preproščina predsednikovega izjavljanja pa ni le muha enodnevnica, ki dejansko zvečer umre, temveč je del vsakdanje zavesti številnih prebivalcev tega planeta. Njena preprostost je kognitivno mikavna, vendar je obenem še vedno zgolj preprostost, s katero ni mogoče dojeti realnih razsežnosti sveta. Te se zato izmikajo vpogledu, toda zavest ima na voljo obrambne mehanizme, s katerimi se prepričuje v lastno ostrino, inteligentnost in celo kritičnost, nazadnje pa se tudi zares prepriča.
 
Kritično razmišljanje je nenadoma vsepovsod, zato tudi nekdanji ameriški predsednik verjame, da je oster mislec s poglobljenim in izostrenim vpogledom v samo srčiko realnosti.
 
V resnici ni, vendar tega ne ve. Ne more vedeti prav zaradi preprostosti razmišljanja, ki nima nobene druge funkcije, kot je spektakelska in v teh časih vsaj za silo politična, vendar nima interesa, da bi vedel, kar je še veliko pomembnejše. Interes ima za druge zadeve, kot jih ima tudi sicer vsakdanja zavest, ki teži k udobju, ugodju in sveti preproščini, če je nič od zunaj ne sili k drugačnemu, refleksivnemu odnosu do sebe in sveta.
 
Običajno je k takemu delovanju ne sili prav nič, zato je inertna. Pripisuje si zmožnosti, ki jih nima, obenem je zmagoslavna, saj je vsepovsod, kot rečeno.
 
Za konec vzporednica. Znanost že desetletja dokazuje, da so ljudje, ki so zmožni za osebnostno rast tudi v pozni starosti, na jesen življenja navadno veliko boljšega zdravja kakor ljudje, ki staranje povezujejo z nemočjo in upadanjem. Razlike so v biološkem staranju njihovih celic, da ne govorim o volji do življenja.
 
V novem letu vam tako želim, da se čim manj postarate, da torej ostajate mladi, sicer bodo starci vseh starosti dokončno zmagoslavni.