Mladi za Robina Hooda

Ko je človek na kolenih, še vedno lahko misli. Dovolj časa že razmišljam o tej ideji, da vem: človek ima dolžnost misliti celo tedaj, ko je na kolenih. Ali pa jo ima zlasti tedaj. Da vsaj zdravi razum prevlada nad neumnostjo vsakdana, da banalnost drobnih vsakdanjih gest in besed prevlada nad tem, kar je imenovala Hannah Arendt banalnost zla; prevladati tudi mora, kajti slednja je zares velika in močna. Delavci zato delajo in garajo, ustvarjajo vrednost, ki vedno znova množično roma v žepe lenih, arogantnih in bogatih ljudi, ki jim ni treba delati. Ne delajo, zato pa govorijo, da je treba delati, trdo delati in se ne upirati kapitalizmu, ker pač nima alternative. Nepravičnosti sistema se zato obnavljajo, občasne upore zadušijo že hierarhična razmerja med ljudmi, orjaška javna in privatizirana birokracija, policija, sodišča, tožilci, lastniki kapitala, bankirji, menedžerji, birokratski aristokrati – zastopniki in branitelji elite.     

Odraslim bomo pokazali, kaj je demokracija. Oceani se dvigujejo, mi tudi. Tako so vzklikali mladi na dan, ko so odšli na ceste in terjali od oblasti, da odločneje rešujejo človeštvo pred podnebnimi katastrofami. Njihove zahteve so kajpak legitimne, razumne, smiselne, logične, upravičene; zadnji podatki kažejo, da se količine metana in ogljikovega dioksida, vodnih par in dušikovega oksida v ozračju povečujejo hitreje, kot si je sploh kdo predstavljal. In mladi se ne naslavljajo na oblasti, da bi spremenile podnebje; zahtevajo dejavnosti, s katerimi bi bistveno spremenili kapitalistični način življenja. Tega se morda zavedajo, morda pa se tudi ne. Na tej točki je izjemno pomemben odgovor na vprašanje, ali so mladi pripravljeni poslušati znanstvenike ali zgolj želijo, da njih nekdo posluša in sliši. Bomo priča novim demonstracijam brez učinka ali se bo rodil nov intelektualni projekt, ki bo zajel množice ljudi in jih povezal na način, ki se mu preprosto ne bo mogoče upreti? Ali so torej take spremembe kratkoročno sploh mogoče? Moč množic namreč ni v tem, da postanejo kakor ena sama pest, ki razbije oblast, ampak je predvsem v razmišljanju in strategijah, kaj narediti in kako dan pozneje.
 
Ko sem bil mlad, je Abba pela, da zmagovalci odnesejo vse in da poraženci ostajajo zadaj. Da je treba igrati po pravilih igre. V istem času je Barbra Streisand pela, da je človeška eksistenca zgolj trenutek v večnosti. In ko sanje ugasnejo, je le še samota, praznina. Človek, ki ne sanja, se tako sooča s praznino. Toda katera pravila in katera igra so zares pomembni v življenju ljudi?
 
Prioritete. Pomembne so v življenju vsakega človeka. Nekaj je namreč najpomembnejše. Nekaj je pomembno, nekaj drugega pa ni. Pripoved o Robinu Hoodu zato ni zgolj pravljica. Saj v resnici sploh ni pravljica. Je zgodba o človeku, ki jemlje bogatim in daje revnim. Lahko rečemo, da skrbi za ravnotežje sveta. Sam ga sicer ne more uravnotežiti, toda osnovna ideja je silno preprosta: v svetu je nekaj narobe, če imajo ljudje, ki sicer trdo delajo, premalo celo za preživetje. Robin Hood zastopa idejo, da bi morali ljudje, ki trdo delajo, zelo spodobno živeti. Nekateri sicer živijo tako, mnogi pač ne. Živijo pa tudi ljudje, ki ne delajo čisto nič, a se kopljejo v izobilju, ki so ga podedovali. Mladi, ki so šli te dni na ceste zahtevat od oblasti, da naredijo bistveno več, da ustavimo podnebne spremembe, zastopajo natanko idejo Robina Hooda. 
 
Zastopanje idej mora voditi h kolektivnim projektom, k oblikovanju kolektivnega političnega subjekta, ki je zmožen misliti kolektivne strategije boja za bodočnost in drugačno skupno življenje. Vse drugo so zgolj okraski, ki naj popestrijo sicer dolgočasne dni.