Mladi za bodočnost sveta

Objektivni podatki so enoznačni: prejšnji petek je v 185 državah nekaj milijonov ljudi opozarjalo elito in oblast in korporacije in vse druge ljudi, med katerimi so tudi ti, ki jim je blizu zanikanje realnosti, da terjajo podnebne spremembe radikalne družbene spremembe. In čisto nič se ne zmotimo, če rečemo, da ima pri vsem tem izjemno pomembno vlogo ena sama oseba, ki bi morala sicer hoditi v šolo – Greta Thunberg. Videti je, da so stari ljudje, med katerimi je veliko idiotov, res samo še stari in nekoristni ter da morajo vzeti svet v svoje roke otroci in najstniki.

Razpravljanje utrujenih starcev o solidarnosti v občestvih, o enakih možnostih različnih ljudi, o demokraciji, o obče dobrem, o inkluziji in inkluzivnosti ima poleg utrujenosti in starosti vsaj tole resno težavo.
 
V kapitalističnih družbah je za vsakega posameznika pomembna njegova motivacija. Pomembni so torej motivirani posamezniki. Za kaj naj bi bili motivirani? Za pohlep ali vsaj različice pohlepa, kot je na primer želja po več ali želja po uspehu. Poleg tega naj bi bili motivirani tudi za vedenje, ki ga poganja strah ali vsaj tesnoba pred drugimi posamezniki, s katerimi mora vsakdo tekmovati, to pa že pomeni, da ga lahko prehitijo in premagajo, če ni dovolj dober in spreten v tekmah. Posameznikova motivacija mora tako biti prepredena s tem, kar imenujemo kompetitivni individualizem. To pa še ni vse. V kapitalizmu obstaja poleg naštetega še ena temeljna koordinata posameznikovega življenja, imenuje pa se zasebna potrošnja. Vsak posameznik je zato od malega nagovorjen, naj bo čim boljši potrošnik, naj torej troši čim več. Take koordinate pomagajo vzpostavljati družbeno polje, v katerih posamezniki tekmujejo med seboj, se grebejo in se bojijo drug drugega, obenem pa morajo čim več delati, da zaslužijo, ker potrebujejo denar za zasebno trošenje dobrin in storitev. Norost je, da jih obenem sodobni novorek nagovarja, naj bodo pri takem vedenju in delovanju še trajnostni in racionalni, razumni in pametni, inteligentni in naj skrbijo za planet. Vse skupaj je leseno železo ali čista shizofrenija. Piko na i kajpak pritisne dejstvo, da pomeni oblikovanje takega družbenega okolja največjo prepreko pri poskusih [mladih] ljudi, da bi vendarle nekako poskrbeli za vrednote skupnostnega solidarnega življenja onkraj družbenih hierarhij in prepada me elitami ter vsemi drugimi ljudmi, ki pa potrebuje povsem drugačne koordinate.
 
Kapitalizem sam po sebi namreč ne ustvarja pogojev za upor in protest delavcev, ne prispeva k ustvarjanju solidarnosti med ljudmi, čeprav bi smeli pričakovati, da se bo kaj takega dogajalo, saj naj bi imeli v določenem trenutku ljudje vsega vrh glave in bi se lotili revolucije: ne, ta se odlaga v slabo neskončnost, ljudje so pripravljeni izjemno dolgo časa prenašati neumnosti in norosti – zlasti, če imajo od tega vsaj majhne koristi, na katere računajo zlasti, ko so utrujeni in stari. Namesto pričakovanega se dogaja nekaj drugega.
 
Kapitalizem je namreč izjemno, neverjetno in skoraj čudežno inovativen in spreten v upravljanju z ljudmi, zato se dogaja tole. Neenakosti med ljudmi se nenehno povečujejo, čeprav tudi ljudje na dnu družbenih lestvic napredujejo, kot se reče, kar pomeni, da imajo v rokah več dobrin in storitev, saj je kapitalizem zainteresiran, da je čisto vsak človek na tem planetu potrošnik blaga, ki bruha na globalne trge. Toda to nas ne sme zaslepiti, čeprav imajo številni ljudje zaradi tega koristi, in jim revolucija še na misel ne pride.
 
Poleg neenakosti med ljudmi narašča oziroma se zaostruje tudi tekmovanje na globalnih trgih, občasno se pojavljajo kar trgovinske vojne, ta izraz se uporablja, povečuje pa se tudi drobljenje ali fragmentiranje življenja. Po domače to pomeni, da je globalno svet vse bolj zasičen z dejavnostmi, ki podpirajo kapitalizem, in je vse manj niš, v katerih lahko ljudje razvijajo drugačne in od kapitalizma neodvisne načine življenja, ki temelji na drugačnih vrednotah, kot so te, o katerih govorim in pišem.
Vrednota skupnega življenja, solidarnosti in skupnostne skrbi, medsebojne skrbi ali skrbi drug za drugega nimajo v kapitalizmu nobene cene, pa vendar se kapitalizem skuša prilagoditi celo njej. Prek svojih zastopnikov skuša ustvariti vtis, da je tudi skupno življenje, temelječe na solidarnosti, del kapitalističnega življenja. To je nekaj takega, kot če bi rekli, da je tudi komunizem lahko del kapitalizma.
 
Resnično, v kapitalizmu je mogoče vse, celo komunistični kapitalizem, če ga smem tako imenovati.
 
Situacija je zares bizarna. Vsak oblika boja zoper kapitalizem terja skupne napore številnih ljudi, to pa ipso facto pomeni solidarnost. Kapitalizem skuša v 21. stoletju vzeti ljudem še to, zato sam ponuja na trgu oblike skupnega življenja, ki ga podpirajo – le kupiti jih je treba in potrošiti.
 
Skupno, solidarno življenje najrazličnejših ljudi, ki se vključujejo v vanj, naj torej podpira kapitalizem, da ga bo še več, da bo še močnejši, da bo še bolj izkoriščal – prav te ljudi. Mirno zato lahko zapišem, da kapitalizem sistematično, urejeno, disciplinirano, kreativno, premišljeno zaustavlja in preprečuje poskuse, da bi ljudje oblikovali nova občestva, ki preprosto ne potrebujejo koordinat kapitalističnega sistema in njegovih vrednot.
 
Noro, da bolj ne more biti. Bodoči svet tokrat bolj dobesedno kot kadarkoli stoji na mladih, vsi drugi so že izgubljeni.