Miti o človeškem vedenju – 2.

Naj začnem danes z utrinkom: človek bi moral želeti biti dober. Dober v nečem: na primer v psihologiji. Ali pa preprosto dober, da bi ljudje rekli ta človek je dober. Kdor želi biti dober, bo verjetno porabil veliko časa, da bi se naučil biti dober, saj človek ne more biti dober že kar ob rojstvu ali po naravi. Kdor ne želi tega, ne želi. To je skoraj vse. Ukvarjam se s psihološkimi miti.

Ljudje včasih rečejo, da znanost ne zna pojasniti vsega, da obstaja še nekaj, kar je onkraj njenega dosega, da so nekje prebrali to in ono, kar nasprotuje znanstvenim spoznanjem. Očitno se ne zavedajo dovolj, kako deluje znanost, in je ne razumejo.
 
Znanost je v resnici izjemno konservativna. Njen temeljni način raziskovanja je namreč eksperiment, ki ga je treba pod enakimi pogoji ponavljati in ponavljati, da pridemo do ugotovitev in sklepov. Pa še tedaj je treba biti ekstremno previden, ker je mogoče, da je ostremu očesu znanosti kaj ušlo. Ko torej znanstveniki nekaj rečejo, ste lahko prepričani, da so dolgo časa mleli in računali in razmišljali, kaj naj povedo in ali sploh. Res pa je, da obstaja tudi slaba znanost, ki nas ne zanima, ker je pač – slaba.
 
Vprašati se velja tudi tole: koliko eksperimentov lahko ljudje naredijo v vsakdanjem življenju, da bi se prepričali o nečem? Malo ali raje nič. Na kaj se potem zanašajo, če se ne na znanost?
 
Naj poudarim. Znanost je način raziskovanja realnosti, ki ga z našimi petimi čutili, zaradi mene jih je lahko tudi šest, ne zmoremo. Natanko zato imamo znanost! Torej po definiciji ne moremo zamenjati znanosti za intuicijo, zdravi razum ali občutke. Če ne bi imeli znanosti, velikanskega dela realnosti ne bi nikoli niti zaznali, kaj šele razumeli. Imeli bi občutke, kajpak, imeli bi tudi mnenja in imeli bi celo mite, toda razumeli ne bi tako rekoč ničesar.
 
Kar pomeni: bolj ko odstranimo človeške občutke, intuicijo, čustva in vse drugo iz enačb, bolj natančno vemo, kakšen je svet, v katerem živimo. Vse to velja tudi za psihologijo, saj ni nobena izjema.
 
Torej: znanost se ukvarja natanko s tem, kar obstaja onkraj tega, v kar verjamemo! To je šele vznemirljivo, ne pa jaz verjamem v angele, v Boga, v demone, polno Luno, horoskop etc. Moje življenje je prekratko in časa je premalo, da bi ga zapravljal za to, kaj kdo verjame ali ne verjame.
 
Razmišljanje o psiholoških mitih je pomembno tudi zato, ker je tako rekoč vsak človek laični psiholog. Ukvarja se s seboj, z odnosi, s čustvi, razmišlja o drugih ljudeh in skuša pojasniti njihovo vedenje. To počne spontano. Verjetno pa noben avtomehanik ne bi mogel pristati, da bi ljudje sami popravljali svoje avtomobile, se učili o njihovem delovanju iz priročnikov in se vozili po cestah z doma narejenimi avtomobili. Pa vendar čisto vsak človek, ko se mu rodi otrok, dela nekaj podobnega. Vzgaja ga leta in leta, pri tem pa se pogosto zanaša na vsakdanje mite, priročne resnice o otrokovi osebnosti, mnenja drugih ljudi, na religijo in svetovalce, ki znajo kaj povedati o razvojni psihologiji ali pa tudi ne znajo. Zakaj je tako?
 
Odgovor je zavezan nekemu načelu: če človek naredi malo, je tudi učinek majhen. Zanašanje na mite in vsakdanja mnenja ljudi pomeni narediti malo. Pomeni tudi vedeti malo in pomeni določeno mero brezbrižnosti. Vse to je zelo lahko, terja malo napora ali celo nič.
 
Naj na hitro potegnem vzporednico z brezbrižnostjo. Včeraj, 22. avgusta 2018, je ameriški predsednik Trump napovedal, da bo njegova vlada odstranila nekatere omejitve pri pridobivanju premoga in njegovega kurjenja. Znanstveniki že opozarjajo, da to lahko sprosti v naslednjih desetih letih do dvanajstkrat več ogljikovega dioksida v ozračje kot sedaj. Jih bodo politiki sploh poslušali ali bodo še naprej vzvišeno brezbrižni?
 
Res pa je še nekaj.
 
Večji del vsakdanje psihologije sloni na intuicijah in posamičnih izkušnjah, ne na eksperimentih pod strogo nadzorovanimi pogoji. Te pa so dosti premalo, da bi se človek poglobil vase in naredil kako refleksijo sebe. Zaradi pomanjkanja takih refleksij in zaradi zanašanja na intuicijo ljudje zlahka prepričajo sebe, da znajo pojasniti vedenje drugih ljudi tudi tedaj, ko tega očitno ne znajo.
 
Refleksije so torej nujne, če res hočemo napredovati v pojasnjevanju svojega vedenja in vedenja drugih ljudi. Torej se ne strinjam s psihologi, ki prepričujejo ljudi, naj se zanašajo na zdrav razum, na intuicije in mnenja. Vse preveč ljudi sem že spoznal, ki so mi potožili, da bi bilo njihovo življenje verjetno boljše, če bi prej naredili kako refleksijo, potegnili kakšno smelo potezo in se ne bi toliko zanašali na občutke, mnenja drugih ljudi in ne bi sami sebe prepričevali, da so na dobri poti, čeprav je bilo iz letala videti, da niso. Navsezadnje vsak človek, ki je odvisen od nečesa, na primer od alkohola, nikotina, rdečega mesa in sladkorjev, ki povzročajo raka in druge resne bolezni, zatrjuje, da mu vse, kar uživa, prija, in da bi lahko prenehal z uživanjem, če bi le hotel. Že trdovratno naivno prepričanje v lastno svobodno voljo je eden od pomembnejših dejavnikov, ki dokazujejo, kako zelo naivni so ljudje, ko se zanašajo na svoja prepričanja, občutke, intuicijo, svobodno voljo in vse drugo iz tega registra.
 
Zanimivo je tudi, kako pogosto ljudje ugotavljajo, da so se nečesa naučili. Prav poučno pa bi bilo ugotoviti, česa so se odučili, ne zgolj naučili. Včasih se je namreč treba nečemu staremu odreči, da bi se naučil česa novega. 
 
Nadaljevanje prihodnjič.