Miti o človeškem vedenju – 1.

Zgodba z Galilejevim eksperimentom še ni zaključena. Slavni matematik je namreč zapisal, da se zgodi nekaj zanimivega v trenutku, ko spusti krogli iz svojih rok. Lažja krogla, pravi, vselej začne pot navzdol nekoliko prej kot težja. Vemo, zakaj ima prav: če spusti krogli človek, ne pa stroj, lažjo kroglo stiska v roki z manjšo močjo kakor težjo kroglo, zato jo spusti prej. Imamo dokaz. Galilejo je lahko poročal o tem le, če je izvedel eksperiment. Zaključek zgodbe o slavnem eksperimentu, ki je nastal v času, ko ljudje sicer niso izvajali eksperimentov in niso poročali o njih, pa je dober uvod v nadaljevanje.

Pred njim naj najprej povzamem doslej povedano. Prvič. Galilejo je izvedel eksperiment. Drugič. Videl je, da pade težja krogla pred lažjo, vendar zgolj za malenkost, kar ga je presenetilo; če odštejemo upor zraka, sta krogli dosegli enako končno hitrost. Tretjič. Videl je, da začne lažja krogla padati nekoliko hitreje kakor težja. Četrtič. Galilejo je bil zaradi eksperimenta dobesedno prisiljen zavrniti Aristotelovo razlago gibanja teles. Sledi nadaljevanje.

Če bi znanstveniki ugotovili, da se približuje našemu planetu velikanski asteroid, ki bo treščil na nas in povzročil razdejanje epskih razsežnosti, bi verjetno vsi skupaj začeli mrzlično iskati načine, kako se rešiti nepridiprava, še preden nas doseže. Rekel sem verjetno; ni namreč nujno.

Ko taisti znanstveniki dokažejo, da se planet segreva in resno ogroža vse živo na planetu, se desetletja dolgo dogaja malo ali celo nič, večina ljudi pa se ukvarja kvečjemu z dilemo, ali jim verjeti ali ne. Zakaj je tako?

Odgovor na vprašanje je del širšega pojmovnega aparata, ki ga potrebujemo, da zadevo dodobra pojasnimo. Osredotočil se bom na psihologijo vsakdanjega življenja večine ljudi in skušal pokazati, kako pomembno vlogo imajo pri tem psihološki miti.

Strinjam se s psihologi, ki trdijo, da je danes psihologija pomemben del vsakdanjega življenja ljudi. Prav tako se strinjam, da obstaja le malo psiholoških knjig, ki so zares dobre, kar pomeni, da so podprte z znanostjo in da so kritične. Laik se zato hitreje in pogosteje sreča s popularnimi psihološkimi knjigami kakor z resnimi znanstvenimi študijami, poleg tega pa mu dihajo za ovratnik guruji samopomoči, motivatorji in televizijski gostitelji, ki vabijo pred kamere samooklicane strokovnjake za vse živo, ti pa ponujajo gledalcem in poslušalcem mešanice na pol preverjenih resnic, izmišljenih domnev in čistih neumnosti.

Na žalost imajo take mešanice nekatere lastnosti: 1) so stabilne in podpirajo spontana prepričanja številnih ljudi; 2) so v nasprotju z dokazi, ki pa se jim njihovi zagovorniki spretno izogibajo; 3) vplivajo na to, kako ljudje razumejo svet in se vedejo.

Nekateri psihološki miti premorejo zrno resnice, sicer pa so v očitnem nasprotju s sodobnimi znanstvenimi izsledki.
Za začetek povzemam vsakdanji puhlici, ki ju verjetno poznajo vsi ljudje: nasprotja se privlačijo; če starši otroka ne disciplinirajo, se bo spremenil v razvajenega mulca. Zlasti slednja je zelo aktualna, saj celo strokovnjaki govorijo o razvajeni mladini, nekateri pa kar o razvajeni generaciji, ne le o posameznih razvajenih otrocih, ki so vselej obstajali.
Kako se upreti takim puhlicam?

Z znanostjo.

Psihološke raziskave tako dokazujejo, da ni nujno res, da se otroci razvadijo, če jih starši ne disciplinirajo. Discipliniranje je tako ali tako beseda, ki jo ljudje različno razumejo. Pomeni postavljanje meja, pa tudi kaznovanje in še kaj: otroci naj se prilagodijo temu, kar dela večina ljudi; življenje je trdo, zato mora biti tudi vzgajanje za življenje trdo; otroke je treba držati na kratko, sicer se razpustijo; otroke je treba zaščititi pred slabo družbo, zato jim je treba zgodaj postaviti meje.

Vidimo torej, kako veliko drugih puhlic je vezanih na izhodiščno puhlico. Raziskave pa dokazujejo, da kaznovanje otrok ni najboljša strategija vzgajanja, saj z njim pogosto dosežemo ravno nasprotno od tega, kar bi radi dosegli.

In kaj bi radi dosegli? Zagotovo bi se ljudje strinjali, če rečem, da bi radi dosegli, da jih otroci spoštujejo; med spoštovati in ubogati je kajpak očitna razlika. In kaj je najboljši način za dosego spoštovanja? Čisto preprosto: spoštovanje.  

Vzgajanje za spoštovanje pa je že čisto nekaj drugega kot discipliniranje in podrejanje otroka lastnim spontanim domnevam, kako je treba vzgajati, kaj je prav in kaj je narobe, kaj se sme in česa se ne sme.

Podobno lahko rečem za trditev, da se nasprotja privlačijo. Res je namreč ravno nasprotno. Ljudje se najraje družimo z ljudmi, ki so nam podobni, s katerimi si delimo podobne vrednote in stališča ter so osebnostno podobno strukturirani kot mi. Privlačijo nas osebe, ki so nam podobne, ne pa osebe, ki so nasprotne od nas.

Obstaja tudi industrija popularne psihologije, kot jo imenujejo psihologi Scott O. Lilienfeld, Steven Jay Lynn, John Ruscio in Barry L. Beyerstein, avtorji svetovne uspešnice o priljubljenih psiholoških mitih med ljudmi. Ljudi zasipava z dejstvi, od katerih so številna, več kot polovica, kažejo študije, povsem izmišljena, nekatera so zgrešena in prirejena za lažjo prebavo, sem in tja pa so celo resnična, le da jih zagovorniki prestavljajo v napačne kontekste.

A kot rečeno: psihologija je zelo pomembna in potrebna, le lotiti se je moramo tako, kot je treba. Potem nam je lahko v veliko korist.
Nadaljevanje sledi.