Mit o učenju

Starši so skoraj vedno prepričani, da so sami najboljši učitelji lastnih otrok, ko so ti še zelo majhni, češ da bolje od drugih ljudi vedo, kaj je dobro za otroke, kako jih vzgajati in skrbeti zanje. Tudi učitelji so prepričani, da so najboljši učitelji otrok, ko sedejo v šolske klopi. Verjamejo, da jih zelo veliko naučijo. Znanost pa dokazuje, da tako starši kot učitelji s svojim zavestnim in k ciljem usmerjenim poučevanjem v resnici malo prispevajo k celotnemu učenju, ki ga otrok zmore in ga tudi udejanja. Da se torej otroci veliko več naučijo – sami.  Pri tem je zelo pomembna napetost, ki nastaja med tradicijo in inovacijami, kot poudarja Alison Gopnik.

Otroci so kajpak evolucijsko dobro opremljeni za sprejemanje informacij in sploh vsega, kar prihaja do njih od ljudi, ki skrbijo zanje. To pa še ne pomeni, da so pasivna snov, ki jo drugi ljudje oblikujejo, kakor želijo ali mislijo, da je prav. Imajo svoje izkušnje in skušajo razumeti, kaj počnejo drugi ljudje, zakaj počnejo, kar počnejo, ter povezujejo te izkušnje s podatki in z informacijami, ki jih dobijo od drugih ljudi. Otroci se torej spontano učijo. Ni jih treba [preveč] poučevati, učiti pa sploh ne. Številni starši in vzgojitelji in učitelji delajo natanko to.
 
Vzgajanja in poučevanja otrok je zato lahko hitro preveč. Starši in učitelji pogosto ne vedo, kako dobro se učijo otroci sami od sebe, zato jih s svojim poučevanjem bolj ovirajo kot pa spodbujajo. Otroci tako dobro razumejo fiziko sveta ter psihologijo in sociologijo ljudi okoli sebe, piše Alison Gopnik. In ima prav, ker je to preprosto res.
 
Res pa je celo to, kar sledi. Otroci namreč v določenem smislu vedo o svojih starših, skrbnikih in vzgojiteljih, učiteljih več, kot vedo o sebi oni sami. To je izjemno pomembno spoznanje.
 
Alison Gopnik zato poudarja. Otroci so detajlno pozorni na to, kaj delajo starši in kako. Na primer: predšolski otroci zelo dobro razumejo razliko med izjavo »Poglejva, kako to deluje« in izjavo »Naj ti pokažem, kako to deluje«.
 
Pomembnost zapisanega pride do polnega izraza ob spoznanju, da se starši pogosto obnašajo do svojih otrok, kot so navajeni, da so se do njih nekoč obnašali njihovi učitelji ali vzgojitelji. Poučujejo jih in jim kaj dopovedujejo, včasih celo kričijo nanje, vse to pa je daleč od – skrbi zanje.
 
Pogosto narobe sklepajo, da morajo otroke poučevati, kot da so v šoli, ne vedo pa, da se otroci veliko več naučijo nezavedno iz detajlov, ki jim veliko povedo o vedenju staršev in drugih ljudi, kot pa iz zavestnih poskusov le-teh, da bi jih nečesa naučili.
 
Alison Gopnik: znanost nam pove, da so druge oblike socialnega učenja bolj temeljne in bolj sofisticirane kakor šolanje, kakršno obstaja zadnjih nekaj stoletij. Evolucijsko so globlje, razvojno starejše, obenem pa so prodornejše kakor šolanje.
 
Otroci so učijo, ko opazujejo ljudi okrog sebe, ko jih poslušajo, kaj govorijo, o čem govorijo, kako govorijo, kako se obnašajo drug do drugega. Potem sklepajo in tvorijo zgodbe. Že zgodaj globoko razumejo namen, pomen in smisel tega, kar vidijo in slišijo.
 
Skoraj vse v možganih, zlasti pa uglaševanje posameznih nevronov oblikujejo izkušnje, poudarja Alison Gopnik, zato niti približno ni vseeno, kakšne izkušnje ima otrok v zgodnjih letih življenja, ko morajo drugi ljudje skrbeti zanj.