Mit o resničnem jazu

Togost sveta, v katerem živimo, se kaže tudi v tako na videz drobni zadevi, kot je prizadevanje ljudi, da bi se dokopali do svojega resničnega jaza. Danes armada ljudi dela na sebi, kot se reče, brska po sebi, odkriva svoj pravi ali resnični jaz, da bi bil jasno razločen od nepravega, lažnega, iluzornega, ga izgrajuje, krepi, širi in osvobaja spon civiliziranega življenja, da bi bil čim svobodnejši in pristnejši. Pa vendar je besedna zveza resnični jaz zgolj nekaj, kar se nanaša na mit, na nekaj torej, kar ne obstaja in ne more obstajati. Zakaj ne?

Da bi človek prepoznal samega sebe, svoj jaz, mora imeti spomin; tak je minimalni pogoj vsakega vpogleda vase. Ljudje, ki na primer trpijo za hudo izgubo spomina, niti nimajo občutka o sebi, ne vedo, da obstajajo, kdo so, kaj so bili, kako jim je ime; nihče zato ne želi imeti Alzheimerja. Brez spomina gotovo ne obstaja predstava ali ideja o jazu. Torej je dobro vedeti nekaj o delovanju spomina, da ne bi pretiravali s spoznavanjem resničnega jaza.
 
Človek ve, da se ne spreminja vsak dan, da je njegova identiteta trajna, sorazmerno stabilna in da zna o njej nekaj povedati; ljudje o sebi radi rečejo, da natanko vedo, kdo so, da sebe zelo dobro poznajo, da jim je jasno, kdo v resnici so. Vendar pa morajo pri tem vsakič uporabljati spomin (vem, da je moj jaz danes še vedno isti kot včeraj, čeprav je čisto malo drugačen), ki pa je zelo nezanesljiv. Še več.
 
Spomin je rekonstrukcija, rekolekcija, kot bi rekel Freud, je vselej nekoliko drugačna konstrukcija preteklosti, kar preprosto pomeni, da ga naši možgani ustvarjajo. Spominov ne vlečejo iz predalov, v katerih so shranjeni ready made. In ker jih ustvarjajo, jih spreminjajo, prilagajajo, prirejajo. Čemu?
 
Ustvarjanje spominov je prirejeno obstoječim predstavam in idejam, ki jih ima človek o sebi. Prirejeno je verjetjem in pričakovanjem, zmožnostim za verjetje in verovanje. Ne pravim, da človek laže samemu sebi, pravim pa, da sproti prilagaja spomine in si jih včasih celo povsem izmisli, da bi nekako zadostil svojemu znanju o sebi, samopodobi, kot jo imenujejo, potrebam in željam, ciljem, h katerim teži.
 
Vse to dela nezavedno, čeprav včasih tudi zavestno in namerno. S tem pravzaprav ni nič narobe – vsak človek to dela.
 
Narobe je samo vztrajati, da človek natanko ve, kdo je, verjeti v resnični jaz in izgubljati energijo z njegovim odkrivanjem, zlasti pa je narobe, če iz tega naredijo ljudje še ideologijo in jo širijo okoli sebe kot nekaj pristnega, pomembnega in upoštevanja vrednega.

Antični Spoznaj samega sebe zato ne pomeni, da obstaja pravi, resnični jaz. Pomeni nekaj korenitega: spoznavanje samega sebe je vselej tudi spoznavanje in razumevanje spontanega mita o resničnem jazu. Spoznavanje takega mita pa je nujno tudi prepoznavanje in razumevanje družbenih koordinat življenja, znotraj katerih ima mit natančno določeno funkcijo, zaradi katere so ljudje dodatno zaposleni s spoznavanjem nečesa, kar ne obstaja, da ne bi spoznavali tistega, kar obstaja.