Mirko in Slavko

Res je, to sta lika iz partizanskih stripov, ki sem jih bral kot otrok. Ostala sta v spominu, ironija pa je, da sta del spomina tudi teh, ki so proti partizanskemu etičnemu odporu zoper sovraga, ki nas je hotel uničiti, zato se občasno spomnijo nanju, da bi se norčevali iz teh, ki skušajo misliti socializem, da ne rečem komunizem. Politika kajpak ni uporabna znanost. Uporaba dejstev in objektivnih podatkov je zato prepredena z ideološkimi frazami, novorekom in s političnim žargonom. Kot slehernik in kot volivec sem zato v težkem položaju. Da bi izluščil dejstva ter zavrnil novorek in žargon, sem tako rekoč prisiljen kritično razmišljati. Slabo je, če se mi ne ljubi. A morda politiki računajo prav na to. Kako je torej s kritičnim razmišljanjem v teh časih? Vračam se štiri stoletja v preteklost, ne k Slavku in Mirku, ker se je takrat zgodilo nekaj izjemnega in zame kot današnjega volivca zelo pomembnega. Še vedno sem namreč prepričan, da kapitalizem, kakršnega poznamo, počasi odhaja na smetišče zgodovine. Česa se torej lahko naučim iz preteklosti – za boljšo prihodnost?

Descartesa tako zanima, o čem je mogoče dvomiti. Meditacij ne piše, da bi se dobro počutil in se sprostil, temveč jih piše, da bi prišel do dobrih odgovorov na zahtevno vprašanje. Prepričanja, ki jih imam na voljo, prepričanja, ki mi jih ponujajo starši, učitelji in drugi ljudje, na primer politiki, so sporna, ugotavlja, ker je treba najprej dogovoriti na vprašanji, kako so se dokopali do njih, kako dobra so. Morda so se sami prevarali, ko so sprejemali mnenja in prepričanja, morda hočejo nezavedno prevarati še mene. Možno je tudi, da sem sam nagnjen k samoprevari, zato potrebujem dvom. Lahko zaupam svojim očem, lahko zaupam očem drugih ljudi, lahko zaupam, da so res kritično premislili lastna prepričanja, ki mi jih ponujajo? Ne, ne morem, zato se bom prepričal z dvomom. Tak je Descartesov odgovor na pragu novega veka, ko se renesansa nadaljuje z drugimi, novoveškimi sredstvi.
 
Ljudje v vsakdanjem življenju večinoma ne uporabljajo dvoma in niso skeptični tako, da bi sistematično premislili, kar se jim ponuja v presojo, to, v kar naj bi verjeli. Prav tako pogosto padejo pod vpliv vplivnežev, ti pa hočejo vplivati, saj se sicer ne bi potegovali za naziv vplivneža.
 
Vplivneži ne uporabljajo metode, ki jo je predlagal Descartes. Prav nasprotno. Hočejo vplivati in ne želijo, da kdo dvomi vanje. Ljudje jim pridejo naproti s tem, da se jim ne ljubi misliti; krog se sklene.
 
Vplivneži so mehke figure. So navadne figure, ki hočejo biti nenavadne, ne pa tudi izjemne. Z navadnimi zadevami skušajo vplivati na navadne ljudi in na njihova navadna življenja, da se nič ne bi zares  spremenilo.
 
Vse bi bilo lepo in prav, če ne bi bili tudi simptomi sodobne kulture. To je kultura, ki preprosto ne ve več, kaj je radovednost, kaj pomeni biti pogumen, kaj je humanizem Drugega. Mara za ljudi, ki postanejo uspešni, vseeno jim je za ljudi, ki so pogumni in ki vztrajajo pri tem, kar ima univerzalno vrednost in je vredno od nekdaj, ne le od včeraj.  
 
V meni se nekaj prebuja, ko se srečujem z ljudmi, ki zastopajo univerzalno. Čutim, da me navdihujejo, v njihovi bližini, ki je lahko fizična ali duhovna, se počutim živega in polnega energije. Vplivneži me zgolj dolgočasijo, da o politikih niti ne govorim.
 
Navdihujejo me dejanja ljudi, ki so osupljiva do take mere, da osupnejo celo njihove avtorje in nosilce. To so dejanja, ki se ne zgodijo, ker si nekdo reče, da bo nekaj storil, temveč se zgodijo, kot bi nekaj neznanega poseglo v ta svet in ga razklalo na dvoje. Taka dejanja so kakor vdor od zunaj, iz nekega drugega sveta.
 
Popularna kultura je tako zelo nenaklonjena tveganju in opisanemu posegu od zunaj, da je osupljivo prav to. Ko je Descartes odkrival vir upanja za spoznavanje resnice in zagovor ideje dobrega, je že vedel, da je ključna beseda zaupanje. Če lahko dvomim v ljudi in celo v sebe, sklene, pa ne morem smiselno dvomiti o dvomu in zlasti ne morem dvomiti v boga.
 
Zaupanje torej.