Militantna radikalnost filozofov in generalov

Nenehno razpredanje o pomenu vojske, ki naj bi nas branila, če bi bili napadeni, ni le kognitivno revno in neprepričljivo, družbeno škodljivo in sprto z zdravim razumom, ki ve vsaj nekaj malega o aktualnih podnebnih spremembah, temveč je zabeljeno tudi z besednjakom, ki iz ust kake generalice prihaja kot množična vojska med seboj izključujočih se sovražnikov, medtem ko je način naslavljanja na navadne ljudi začinjen z ostrino in s pridihom poveljevanja, zaradi česar se vsakdanji človek ne more predstavljati, kako ubogi vojaki sploh zdržijo, čeprav so verjetno navajeni vsega hudega, in mirno prenašajo, da jih zebe v noge in da imajo na sebi slabo opremo, naokoli pa se prevažajo z vozili, ki bi jih bilo najbolje zamenjati z novimi, če ne bi bili predragi.

Vnovični razmislek o pomenu vojske v tem trenutku obstoja človeštva je zato nujen, saj mora izhajati iz težav, s katerimi se ne more dobro spoprijeti mainstream neoklasična ekonomska ortodoksija, za katero vemo, da ne zmore napovedati niti globalnega finančnega zloma niti dolge depresije, zato človek zelo težko verjame v pravljice, da nas bi lahko kdo napadel. Nezmožnost napovedovanja takega napada je še boljši pokazatelj miselne mizerije teh, ki nas skušajo dnevno prepričati, da moramo dajati in dajati za vojsko težke milijarde, letni proračun za vse vojske sveta je bojda več kot nepredstavljivih tisoč sedemsto milijard dolarjev, pa še ni dovolj, če poslušate militantne generale in generalice. Seveda je prav tako nepredstavljivo, koliko ljudi samo letos ne bi umrlo za rakom in drugimi boleznimi že samo, če bi zgolj nekaj milijard manj porabili za razne oblike orožja, ki je namenjeno ubijanju, in jih namenili za zdravljenje ter odkrivanje novih oblik zdravljenja.
 
Ob vsem tem povsem zbledi militantna narava filozofiranja, ki izhaja iz zmožnosti človeškega uma, da dojema realnost in sklepa, kaj bi bilo dobro narediti, da bi človeštvo preživelo. In čisto na rob razuma je že precej časa potisnjeno Marxovo spoznanje, ki v resnici ni zgolj njegovo, da je kapitalizem, v katerem se dogaja vse zgoraj opisano, sistem proizvodnje dobrin za profite ali dobičke, ne pa za potrebe ljudi.
 
Preprosta in resnična ugotovitev ima daljnosežne posledice. Nobena še tako dobro opremljena vojska nas ne bo rešila pred krizami in propadom, ki jim v mnogočem botruje natanko reševanje dobičkov, ne pa ljudi. Natanko zato se tudi strinjam z Robertsom, ki v svojem blogu (3. april 2019) zapiše: mainstream ekonomisti delujejo za materialne interese kapitala in na račun znanosti. Zadeva je zato jasna.
Nastopanje generalov pred kamerami je zgolj element v kompleksni igri interesov kapitala, zaradi česar vedno potegne kratko znanost, obenem pa tudi navadni ljudje, ki naj bi jih vojska branila pred neopredeljivimi napadalci, medtem ko vsak dan umirajo za zelo opredeljenimi boleznimi, ki bi jih lahko zdravili, pa jih ne, ker preprosto vedno znova zmanjka denarja. Če zmanjševanja in preprečevanja podnebnih sprememb niti ne omenjam.