Metakognicija in tesnoba v času konca

Ljudje potrebujemo danes upanje in optimizem bolj kot v preteklosti. Ne mislim le na Generacijo Z, poskuse samomora, tesnobna stanja, depresije, nadjazovske pritiske k popolnosti in perfekcionizmu, kapitalistične pritiske, naj posamezniki sanjajo in uspevajo, mislim tudi na predtravmatski stres, ki ga zaznavamo pri znanstvenikih, pa na eko-tesnobo, nova tesnobna stanja zaradi podnebnih sprememb in projekcij za prihodnost. Vse to močno kliče po novih oblikah skupnega delovanja, ne individualističnega, po novih kolektivnih akcijah, po boljših medsebojnih odnosih, ne po kopičenju premoženja in denarja. V kapitalističnem svetu, v katerem je skrivanje denarja na eksotičnih krajih sveta, zasipavanje okolja s plastiko in kopičenje ogljikovega dioksida v ozračju in oceanih tako samoumevno, kot je samoumevno, da ribe plavajo in ptice letajo.

Včeraj sem imel predavanje ob svetovnem dnevu učiteljev. Spregovoril sem o metakogniciji in o potrebi po njej. Tema je namreč zelo pomembna. Ne le za učitelje, temveč za vsakega človeka. Zlasti v teh časih, ko nekateri ljudje premalo razmišljajo in preveč čivkajo ali pa celo povsem nemočni mečejo granitne kocke drug v drugega.
 
Metakognicija pomeni zmožnost človeškega osebka za samorefleksijo in razmišljanje o lastnih mislih. Omogoča nam, da se v svojih odločitvah počutimo bolj samozavestno: lahko delujemo odločno, če smo prepričani, da smo na pravi poti, ali pa smo previdnejši, potem ko začutimo, da smo naredili napako. Seveda ne smemo biti naivni. Možno je, da je človek samozavesten tudi takrat, ko ni na pravi poti, možno je, da je prepričan, kako prav ima, čeprav se povsem moti. A vse to je možno le brez samorefleksije. Ta je daleč najboljše orodje za vplivanje nase in na svoje vedenje. Še preden torej skušamo druge prepričevati, kako zelo prav imamo ali kako zelo se sami motijo, je dobro prepričati samega sebe na način, ki ga imenujemo metakognicija. In ta ne pomeni, da človek razmišlja s svojo glavo, k čemur pozivajo dandanašnji že voditelji razvedrilnih oddaj in oblikovalci propagandnih oglasov, saj pomeni, da človek razmišlja – kako razmišlja s svojo glavo, kar je čisto nekaj drugega.
 
Ljudje zmotno verjamejo, da imajo pravico svoja mnenja širiti okoli sebe. Vsak človek ima v svoji glavi možgane, njihovo preučevanje pa nam pove, da se krepko motijo.
 
Že dojenčki imajo prirojeno znanje o svetu in algoritme za njegovo nadaljnje spoznavanje, toda možgani so narejeni za učenje. In najbolje se učijo takrat, ko se njihov lastnik sooči z nečim, kar se upira njegovim pričakovanjem, kar je torej drugačno od tega, kar že ve in pričakuje, kar je drugačno od njegovega mnenja. Učenje tako pomeni spreminjanje tega, kar že vemo, je učinek soočanja z nepričakovanim. Namesto širjenja mnenj in znanja bi torej morali imeti interes, da jih spreminjamo, ne pa ohranjamo in konzerviramo ter širimo okoli sebe.  
 
Vprašanje za vsakogar, ne le za učitelje, je zato zelo preprosto: ali razumemo, kako razumemo (sebe, svet, vse)? Ali zgolj doživljamo svet ali tudi razumemo, kako ga doživljamo?
 
Radikalnost vprašanja je očitna, če pomislimo, kaj se v letu 2021 vsak dan dogaja z nami, pa najbrž niti ne vemo, da se dogaja. Dodaja se namreč to, kar imenuje Peter McLaren enačenje človeškega duha s programskimi platformami. V takem duhu so ljudje vse bolj posamezniki, od katerih se pričakuje ustvarjanje informacij. Ne znanja ali vednosti, temveč informacij, podatkov in mnenj, ki jih imajo pravico širiti okoli sebe. Pripravljeni morajo biti na tako delovanje, njihova volja v resnici ni pomembna, če odstopa od pripravljenosti za proizvodnjo informacij.
 
Metakognicija nima v takem svetu popolnoma nobene vloge, zato ni čudno, da je je tako zelo malo. Za tako klavrno stanje niso krivi učitelji, imajo pa možnost, da stanje bistveno popravijo.
 
Popravijo tako, da učijo mlade misliti. In kaj pomeni misliti? Med drugim pomeni tole.
 
Človekova spontana zavest je narejena tako, da zelo hitro zazna, kdaj jo nekaj ogroža. Sam tako že dolga leta srečujem ljudi, ki so radikalno proti Freudu, proti vsemu, kar je kdaj povedal, čeprav niso prebrali ene same njegove knjige, kar tudi odkrito priznajo. Kaj to pomeni?
 
Pomeni simptom v strogem pomenu besede. Ki ga dešifriramo takole. Nezavedno vedo, da je v Freudovem razmišljanju nekaj travmatičnega, nekaj, česar ne morejo prebaviti, presežek, zato morajo tisto zavrniti. Zavest ne ve, kaj to je, toda pomembna je slutnja, ki povsem zadošča. Zavest se odvrne od nevarnosti in se loti idej, ki niso nevarne, in so zanjo sprejemljive. V spoznavnem smislu se nikamor ne premakne, toda zadošča ji občutek varnosti, občutek, da je nobena misel ne ogroža. 
 
Eko-tesnoba pa kljub temu pričakovano narašča.