Mentaliteta žrtve

Jutri imam zadnje letošnje predavanje iz kritične pozitivne psihologije. Spregovoril bom o medicinskih modelih zdravja in o sodobni psihologiji, ki jih daleč presega, saj bolje razume, kako človek dosega zdravje in ga ohranja. Začenjam pa z aktualno temo.

V tem trenutku se svetovni voditelji, ki so se minule dni pogovarjali in dogovarjali v Madridu, vedejo kot nemočni otroci. Vedejo se kot žrtve. Ne morejo se dogovoriti o ničemer, če odštejemo prazen dogovor, da se je treba dogovarjati in da so podnebne spremembe resne. Lari fari! Vedejo se kot žrtve, ki so naučene, da se ni mogoče otresti lastnih interesov in da ne sme nihče popustiti pred interesi drugih. Nad vsemi so kajpak interesi kapitala, korporacij in same mašine, ki sliši na ime kapitalizem.
 
Analitične in druge vsakdanje izkušnje dokazujejo, da se številni ljudje v svojih življenjih počutijo kot žrtve. Vedejo se, kot da obstajajo preganjalci, napadalci ali celo sovražniki, ki jim hočejo narediti nekaj hudega, ki so jim že naredili nekaj hudega, ki jim bodo tudi v bodoče hoteli narediti kaj hudega. V glavnem se motijo, ker se izjemno redko zgodi, da kdo zares želi drugemu kaj hudega, še bolj pa so v zmoti, ker se počasi naučijo biti nemočni in sprejemajo vlogo žrtve, od tega pa imajo lahko tudi določene koristi, zato ni nujno, da želijo prenehati biti žrtve celo tedaj, ko se zavedajo, kako neracionalno in neučinkovito je njihovo vedenje. Torej imajo problem, ki bi ga morali rešiti. S tem bi ubili dve muhi na en mah. Rešili bi problem, prenehali bi biti žrtev in postali bi srečni. Zveni zelo preprosto. In tudi je. Pa še vedno ni nujno, da žrtev to tudi naredi.
 
Izogibanje problemom spremlja nezadovoljstvo. Včasih se pridruži bolečina. Pojavijo se občutki in pojavijo se čustva, ki nam jasno sporočajo, da nekaj ni v redu. Da se ne vedemo ustrezno. Ljudje imamo sicer radi tako imenovana pozitivna čustva, toda daleč najbolj pozitivna so tista, ki nam dnevno sporočajo, da se izogibamo problemom in da to ni v redu.
 
Kar je pozitivno, je v takih primerih tudi negativno, vendar je produktivno, kajti občutki in čustva nam sporočajo, naj nekaj storimo, naj nehamo igrati vlogo žrtve, naj nehamo verjeti, da so tam zunaj napadalci, ki nam nekaj hočejo, naj torej nekaj naredimo.
 
Dodati velja tole. V prihajajočih dneh bodo ljudje izrekali želje in si želeli več istega. Njihovi odgovori, česa si želijo v novem letu, bodo v glavnem tako dolgočasni in nezanimivi, da dobesedno ne pomenijo ničesar.
 
In silno redki se bodo vprašali, kaj bi si radi naprtili v novem letu, katero breme bi prenašali, katero bolečino bi čutili, katere probleme bi končno radi rešili in se znebili vloge žrtve, ki se naučeno obnaša nemočno.
 
Če bi učenci vprašali Jezusa, na katerega se bodo v prihajačih dneh sklicevali številni ljudje, češ da jih je prišel na Zemljo odrešit in da so mu za to hvaležni, kaj želi od njih, bi jim nemudoma odvrnil, da želi, da vzame vsak od njih na svoja pleča simbolni mandat, poslanstvo, breme, zaradi katerega bo trpel, čutil bolečino in zaradi katerega ga bodo drugi ljudje, na katere bo trčil, najverjetneje kamenjali, zmerjali in psovali. In resnično dober učenec bi Jezusu odvrnil: to bom tudi storil.
 
Ljudje kot nemočne žrtve pa pričakujejo, da se bo magično pojavil nekdo, ki bo rešil njihove probleme ali pa se bodo ti rešili kar sami.