Menedžerji za srečo delavcev in drugo

V ozračju vsesplošnega rajanja zaradi gospodarske rasti in zmanjševanja nezaposlenosti, dvigovanja plač in novih obetov, za katere skrbi proizvodnja dobrin oziroma blaga, ljudje ne želijo razmišljati o tem, kar je zapisano na koncu tega prispevka. Raje razmišljajo o tem, kar je prijaznejše in je blagodejno za ušesa. Naj zato najprej na kratko skiciram obstoj poklica menedžer za srečo delavcev.

Na prvi pogled bi lahko rekli, da je to nenavaden poklic, saj bi smeli pričakovati, da odrasli razumni ljudje sami skrbijo za svojo srečo. Torej je lahko vsak človek sam sebi menedžer. V kapitalizmu še zlasti, saj naj bi vsakdo sledil svojim sanjam, če verjamemo žargonu in novoreku. Zakaj naj bi torej obstajali menedžerji, ki skrbijo za srečo drugih ljudi?
 
V knjigi z naslovom WELL-BEING: Productivity and Happiness at Work, pod katero so podpisani Sheena Johnson, Ivan Robertson, Cary L. Cooper, izšla pa je lani pri založbi Palgrave Macmillan, preberemo, da so faktorji zadovoljstva in sreče na delovnem mestu tile.
 
Na prvem mestu je blagostanje ali well-being. Neštete študije dokazujejo pozitivne učinke blagostanja na zdravje ljudi, psihično zadovoljstvo, občutke sreče in smisla življenja. Prav tako so znane povezave med blagostanjem, kakovostnimi medsebojnimi odnosi in odsotnostjo bolezni, povečanimi kognitivnimi zmožnostmi in dolžino življenja. S sodelavci, ki uživajo visoko stopnjo blagostanja, je neprimerno laže delati kot z delavci, ki so nenehno pod stresom, ki so napeti, živčni in ne preveč zadovoljni s svojimi življenji.
 
Nič novega torej. Vse to vemo že dolgo časa, novejše študije zgolj dokazujejo že dokazano. Ali potemtakem sploh potrebujemo menedžerje za srečo, če zadošča blagostanje posameznikov, če zadoščajo kakovostni medsebojni odnosi, in ali je v kapitalizmu res mogoče množično skrbeti za blagostanje ljudi, ki morajo nenehno tekmovati med seboj, se dokazovati, številni pa živijo z minimalno plačo in celo na robu revščine?
 
Že takoj lahko rečemo, da delodajalci skrbijo za blagostanje svojih delavcev le, če se jim to splača. Če ni ekonomske računice, tudi blagostanja ne more biti prav dosti. Ne smemo naivno verjeti, da so delodajalci nenadoma zaradi vpliva kozmičnih energij nagnjeni k temu, da skrbijo za srečo delavcev.
 
S tem se približujem razmišljanju o tem, kar nam ponuja znanost, in se oddaljujem od tega, kar ponujajo menedžerji za srečo.
 
Začetna ugotovitev je tale. Medtem ko menedžerji za srečo ponekod res skušajo pripraviti ljudi do občutkov sreče in zadovoljstva, prihajajo novi in novi objektivni podatki o podnebnih spremembah, ki potrjujejo spoznanje, da se celotno človeštvo, ne le srečni delavci, sooča s katastrofalnim rušenjem stabilnih skladov metana pod Arktiko. Kdor namerava iskati nafto tam zgoraj, ima že sedaj resne težave, kajti najnovejši podatki kažejo, da se nam približuje tako imenovani Arctic blue oceanic event (morda že naslednje leto), kar preprosto pomeni, da bo poleti Arktika namesto bela temno modra, to pa pomeni še več energije v oceanu, ki bo še toplejše, in vse drugo.
 
Podatki kažejo, da se lahko prične Arctic Permian style methane blowout poleti 2020, to pa pomeni orjaške sprostitve sedaj še v led ujetega metana.
 
Morda bomo pa res odhajali rakom žvižgat v slogu: z nasmehom na ustih, zenovsko pomirjeni, zadovoljni in srečni, da smo, zahvaljujoč menedžerjem za srečo, užili vsaj nekaj malega sreče, če je že veliko nismo mogli. Pripravite torej kovčke in seveda poskrbite za to, čemur pravijo Američani a bucket list of unfulfilled dreams, seznam vsega tistega, kar bi še radi storili, pa niste storili doslej – z menedžerji ali brez njih.