Meja nas je prestopila

Obstaja temeljna izkušnja človeškega bitja, ki me zelo zanima že dolgo časa. To je izkušnja, da želi nekaj narediti, ker mora narediti, ker je preprosto treba narediti; tu se napaja moje spoštovanje do Grete Thunberg in njene pogumne drže, ki ne prenese nobenega sprenevedanja in nobenega sicer med ljudmi pogostega delovanja v smislu moramo poslušati vse vpletene, najti kompromise, narediti skupne načrte … na koncu pa ne naredijo ničesar. Potem skuša to tudi zares narediti, a je vedno znova neuspešen. In namesto da bi odnehal, trmasto vztraja, poskuša še naprej in ima, kar je morda najbolj zanimivo, vse močnejši občutek razbremenjenosti in celo osvobojenosti. Ne, ni obsesiven, ni nevrotičen, ni poškodovan. Prav nasprotno: mislim na elementarno izkušnjo, ki nam pravi, da v življenju nečesa kratko malo ne naredimo, ne prekoračimo meje, nismo nespoštljivi, vulgarni in cinični, obenem pa nam je prav tako absolutno in paradoksno jasno, da natanko naš spoštljiv odnos do življenja in drugih ljudi terja od nas, da stopimo z vlaka, ki pelje v vulgarnost, cinizem, vse tisto, kar na primer danes zastopa Donald Trump, ljudje pa mu še ploskajo. Mislim na metafizično izkušnjo. Lepota take izkušnje pa je, natanko zato me tudi tako zelo zanima, da je človek, ki vztraja pri poskušanju, neuspešen le na prvi pogled, kajti skozi lastne neuspehe ustvarja nekaj novega, nekaj, česar sicer ne more načrtovati in doseči neposredno. Potreben je nekakšen ovinek skozi neuspehe.

Danes živimo v časih, ki so prav zato zelo optimistični, kajti milijoni ljudi po vsem svetu se približujejo taki izkušnji. Ko na primer najstniki navidez nedolžno odhajajo ob petkih protestirat na ulice, namesto da bi šli v šole, danes je na primer tak petek, se zdi, da se zabavajo, toda v resnici, v ozadju je izjemno močna ideja, zaradi katere je dejansko mogoče spremeniti svet; morda se bo zato spremenil že jutri.
 
Trdim, da je imel Freud absolutno prav, ko je razmišljal o pomenu dogodka, ki nenadoma, nepričakovano povsem prekine človekovo življenje, travmatično vdre vanj, ga vrže iz tira, človek pa ob tem začuti globoko in izjemno močno strast, zaradi katere je zmožen opustiti vsakdanje rutine, udobno življenje, polno prijetnih užitkov za dan in prijetnih užitkov za noč, ter se lotiti nečesa zares novega. V tem je radikalnost sicer konservativnega dunajskega meščana s konca 19. stoletja, gospoda Freuda, ki kot zdravnik posluša histerične ženske, kot jih ni poslušal še nihče, in v tem je korenita možnost spremembe življenja v 21. stoletju, ki je vse bolj ujeto v bizarno zaklinjanje več vsega, gigantske družbene razlike med elito in vsemi drugimi ljudmi ter občutenjem praznosti politično korektnega čvekanja o vzdržnosti, vladavini prava in človekovih pravicah. Dodajam: človek ima pravico do strastnega odnosa do novega.
 
Ko nam tako politiki ali mainstream ekonomisti iz tedna v teden zdolgočaseno zagotavljajo, v kako dobrem stanju je slovensko gospodarstvo, po navadi navedejo eno samo številko – na primer, za koliko bo zrasel letos BDP. Običajno še dodajo, da je rast v Sloveniji večja od povprečne rasti v EU, da je vse skupaj videti še lepše. In to je vse. Konec. Pika. Nobene resne analize stanja gospodarstva ni. Podobno skušajo razlagati podnebne spremembe: ugotovijo, kako je z ogljikovim dioksidom, potem pa – konec, pika. V javnosti ni niti ene resne analize kompleksnih podnebnih sistemov in njihovega kaotičnega spreminjanja. Podobno razmišljajo ljudje. Če se otrok v šoli uleže na klop in je ves zamišljen, učiteljica že piše SMS staršem, da se z otrokom nekaj dogaja, ali pa ga pošilja k prvemu psihologu. In če je slučajno tisti dan polna Luna, ima pri sebi tudi že odgovor: ni čudno, da mu dogaja, saj je vendar polna Luna! Ljudje so tako brezupno navajeni na razmišljanje samo x povzroča y, da nima nobenega smisla pojasnjevati, kako zadeve delujejo v resnici. Pa vendar. Upanje obstaja.
 
Vsakdanja puhlica pravi, da na mladih svet stoji. V tem času dobesedno ni več puhlica, saj postaja steber strastnih in brezkompromisnih bojev mladih ljudi za bodočnost človeštva. Bolj kot v preteklosti postaja tudi jasno, da se vselej mobilizirajo mladi [po letih in po srcu]. Stari ljudje se ne mobilizirajo, se ne upirajo, ne razmišljajo v duhu slogana Spremeniti je treba sistem, ampak se zgolj prilagajajo nori strogo nadzorovani politično korektni zahtevi po rasti vsega in praznim sloganom o patriotizmu, vrednotah, vzdržnosti in vsem drugem.
 
Potrebo po spreminjanju sistema dobro razumemo, če se za hip ustavimo ob zgovornem napisu, ki je nastal te dni v New Yorku, ko so oblikovali A People's Climate Plan for New York City. Napis pravi: Nismo prestopili meje, ta je prestopila nas (We didn't Cross the Border, the Border Crossed Us!).
 
Resnično, živimo v svetu, v katerem se je vsaj nekaj zadnjih desetletij dogajalo prestopanje vseh mogočih meja, če lahko tako rečem. Vse meje, ki so sicer potrebne, smiselne, logične in nujne, je bilo nenadoma treba prestopiti, sesuti, zrušiti. Norost takega delovanja v zadnjem času simptomatično ponazarja postavljanje novih ograj, ki spominjajo na one iz časa holokavsta, pa zidov in drugih tehničnih ovir, kot jih ljubkovalno imenujejo.
 
Toda obenem se je bolj ali manj neopaženo dogajalo še nekaj, kar ulovi zgornji slogan: meje so začele prestopati nas. Kaj to pomeni?
 
Vsako življenje lahko obstaja samo, če obstajajo jasno začrtane meje, ki na primer ločijo živi sistem od drugega živega sistema, sistem od okolja. Kaj to pomeni, spremljamo v klasičnem filmu po romanu Stephena Kinga z naslovom Mačje pokopališče (1989).

Obstaja torej meja, ki je ne prekoračiš, če hočeš ohraniti lastno dostojanstvo in dostojanstvo ljudi okoli sebe, če hočeš biti še naprej živ. Neoliberalna norost rušenja vseh meja pa je sprožila proces, ki je povzročil, da je meja prestopila ljudi, saj je neodstranljiva. Kako to razumeti? Če se približujete meji, rečete, da je ta pred vami in da jo lahko prekoračite. Če se znajdete onkraj, je meja navidezno za vami, vendar niste več živi. Lahko pa se zgodi, da stojite na mestu in pride zaradi dinamičnosti sveta meja do vas, nato pa se znajde za vami, kar pomeni, da vas je prekoračila in da ste že v praznem prostoru, v breznu brez meje.
 
Ko meje ni več, življenje ugasne. Morda so današnje katastrofalne podnebne spremembe, ki jih spremlja šesto veliko izumiranje vsega živega, natanko empirična posledica zapisanega, zato se nihče ne more potolažiti, češ da gre samo za besedičenje.