Megalomanija staršev za kapitalizem

Greta Thunberg je oni dan na vprašanje, zakaj misli, da je avtizem darilo (gift), preprosto odgovorila, da je v družbi, v kateri vsi mislijo enako, drugačnost darilo, ki ga danes krvavo potrebujemo. Resnično, paradoks sodobne drugačnosti je, da tako rekoč vsi ljudje pravijo in ponavljajo kot pokvarjena plošča, da je treba misliti out of the box, in prav zato ne mislijo out of the box, saj vsi mislijo enako [out of the box], medtem ko Greta Thunberg ne razglaša tega, zato pa v resnici razmišlja out of the box. Potrebujemo ljudi, ki zares mislijo drugače, ne zgolj na vnaprej predpisane načine. Politične posledice takega razmišljanja so lahko dramatične.

Razmišljanja o ljubezni do otrok, ki so se zmožni učiti, o skrbi zanje, ki jo potrebujejo, o Sokratu ter njegovem odnosu do vednosti in resnice, ima tudi politične razsežnosti. Ima tako pomembne politične razsežnosti, da želim nanje opozarjati. Zlasti želim izpostaviti pogosto držo ljudi, ne le v odnosu do lastnih otrok, ampak tudi širše, ki ni nič drugega kot egocentričnost, iluzorno prepričanje v lastni ego ali jaz, prepričanje, da je zelo pomemben in da mora biti čim večji, čeprav je zgolj iluzija. To pomeni, da ljudje, ki verjamejo v lastni ego, verjamejo v iluzijo, zato jih ne bi smeli resno jemati. Pa jih. Vse prevečkrat. Politika ima od tega veliko koristi, saj za svoj obstoj potrebuje določen tip subjektivnosti ljudi, ki morajo zato biti vzgojeni na prav poseben način, ki je daleč od medsebojne skrbi, solidarnosti in egalitarnosti, skrbi za resnico in razumevanje.
 
Veliki znanstveniki, ki so v dvajsetem stoletju razvili povsem nov pogled na otroke, njihove možgane in zmožnosti za učenje, med njimi sta Piaget in Vigotski, po vrsti poudarjajo, da velik, napihnjen ego nima kaj iskati pri vzgoji otrok.
 
Medtem pa politiki potrebujejo in imajo prav tak ego, ki naj bi ga imeli tudi vsi tisti ljudje, ki uspejo in sanjajo, da bi uspeli. In ga imajo.
 
Starši, ki hočejo biti menedžerji svojih otrok, imajo megalomanski ego. Čisto nekaj drugega pa je, ko se zazre novorojeni otrok v materin obraz. Takrat se zgodi nekaj tako posebnega, da se velja pri tem zadržati. Megalomanski ego je zgolj strašilo, odnos, o katerem želim spregovoriti, pa je vreden vse naše pozornosti.
 
Alison Gopnik, Andrew Meltzoff in Patricia Kuhl opisujejo tako izkušnjo. Takole pravijo: ta pogled (pogled novorojenega otroka, op. cit.) označuje popolno medsebojno razumevanje, mir in absolutno srečo. Izkušnja, ki jo ima verjetno vsaka mati, to ne pomeni, da je očetje ne morejo imeti, pomeni pa, da je mati, ki edina lahko rodi, prva na vrsti, da jo izkusi, je tako izjemna, skoraj čudežna, da se velja vračati k njej znova in znova.
 
Medsebojno razumevanje. Otrok, ki zre v materin obraz, to popolnoma nemočno bitje, prepozna obraz drugega človeškega bitja. Še več. Prepozna obraz, ki ga loči od drugih obrazov, in je posebno pozoren nanj; tako ostane do konca življenja.
 
Obstaja globok vpogled v naravo človeškega bitja, ki ga zmore otrok kmalu po rojstvu. Ve, da je na primer mati človeško bitje kot on in da je sam človeško bitje, kot je mati.  
 
Mir. Otrokov pogled, njegova pozornost, ki spremlja pogled na materin obraz, ne pomeni le medsebojnega razumevanja, temveč prinaša tudi popoln mir, brezmejno zaupanje, zaradi katerega se otrok počuti varnega in ve, da mu drugi ne bo storil žalega. Enako čuti mati.
 
Absolutna sreča. Medsebojni pogled matere in otroka je tudi metafizična izkušnja notranje pomirjenosti in sreče. V nekem posebnem smislu je takrat vse na svojem mestu, vse je v redu, čeprav je porod zahteven in naporen, čeprav je skrb za otroka povezana z neprespanimi nočmi, s celodnevno pripravljenostjo na vse, kar otrok potrebuje, in z vednostjo, da bo tako dolga leta.
 
Politika pa je vrsta praks in idej, ki pomenijo predvsem priganjanje ljudi k razvijanju subjektivnosti, ki v glavnem ne pozna ne miru, ne absolutne sreče in ne medsebojnega razumevanja.
 
Izkušnje iz bližnje preteklosti nas učijo tole. Kljub velikanskemu napredku psihologije, kognitivne znanosti, antropologije, filozofije in nevroznanosti, kljub ogromnemu številu izvrstnih knjig, priročnikov, modelov, protokolov, tehnik in metod, ki dokazano prispevajo k blagostanju ljudi, se v zadnjih petdesetih letih ni zgodilo prav dosti, da bi lahko govorili o napredku na področju proizvodnje dobrin in blaga, na področju potrošnje obojega, vsega je samo več in več in več, malo je napredka na področju izobraževanja v šolskih klopeh in malo je sprememb, za katere bi upravičeno rekli, da so se naštete znanosti uspele v večji meri uveljaviti na vseh področjih vsakdanjega življenja.
 
Kot že velikokrat rečeno. V veljavi je predvsem tole geslo: vsak naj bo zase in za svoj ego, tega pa naj po možnosti napihne, da bo čim večji.
 
In da bo na koncu počil.