Med iskrenimi ljudmi

Zgodil se je še en trojni umor v družini, ki naj bi bila sicer srečna in naj bi, po mnenju cerkvenih dostojanstvenikov, predstavljala vir varnosti, zadovoljstva, osebnostne rasti in celo sreče. Pred nekaj meseci je tu blizu nas nekdo ubil svojo sestro, mamo in očeta, na koncu pa še sebe. To ne pomeni, da je družina vir nesreče in zla. Daleč od tega. Družina je vsekakor lahko vir rasti, varnosti in sreče, ni pa nujno. Ni zapisano v njenem jedru, da družina avtomatično pomeni vse zapisano že samo zato, ker je pač družina. Predstavlja možnost, to pa je tudi vse. In vse kaže, da nas je evolucija opremila tako, da se nesreča zgodi hitreje kot sreča in da se je za slednjo treba potruditi, medtem ko se za nesrečo ni treba. Ali malo drugače: ljudje pogosteje spontano vidijo trske v očeh drugih ljudi, medtem ko bruna v lastnih očeh niti ne zaznajo. Tako enostavno je kritizirati drugega človeka, naštevati njegove napake in ustvarjati vtis, kako zelo slab človek je. Zdi se, da je tako rekoč mala mal'ca ugotavljati in čutiti, kako neadekvatni so drugi ljudje in obenem verjeti, da je z nami vse v najlepšem redu. Popačenja v zaznavanju sebe in drugih ljudi so lahko tako velika, tako močna in tako vztrajna, da posameznik desetletja ne ugotovi, kako zelo problematičen je on sam, kako strupeno ozračje ustvarja okoli sebe in kako zelo ga ljudje okoli njega ne marajo ali pa ga celo sovražijo, le da mu tega ne pokažejo. O pravi naravi medsebojnih odnosov pa se ljudje tako ali tako pogovarjajo zelo malo ali pa sploh nič. Še vedno so pogosteje vzgojeni za pridnost, ubogljivost in molčečnost kot pa za kreativnost, odprtost, iskrene pogovore, za vse to, kar odkrivamo v prečudoviti pesmi, ki jo je nekoč pela Majda Sepe, soproga pred kratkim preminulega Mojmirja Sepeta.

Oblikovanje drugačnega družbenega življenja je pomembno povezano z vzgajanjem ljudi in za oblikovanje njihove subjektivnosti. Uresničevanje drugačnih možnosti skupnega življenja terja nove, drugačne ideje. Terja to, kar zapišeta Posner in Weyl v knjigi, ki jo prebiram z velikim veseljem (Radical Markets): we need to open our minds to radical redesigns. Brez odpiranja uma, brez novih idej ni mogoče nobeno načrtovanje, nikakršno oblikovanje novega. Potem preostaneta le več istega ter ponavljanje.  
 
Odpiranje uma je ravno nasprotno od ubogljivosti, tistega večnega ugotavljanja, kako priden je kdo, kako poslušen je, kako zadržan in pohleven je. Odpiranje terja tudi vztrajnost, kajti oditi je treba do korenin, če hočemo razumeti, kako kaj deluje; na primer družina.
 
Oditi do korenin pomeni biti korenit, radikalen. Pomeni globoko dojeti in razumeti, zakaj je svet tak, kakršen dejansko je, ne pa tak, kot si želimo, da bi bil. Zlasti pa pomeni preseči lastna popačenja, pomeni odkriti bruno v lastnih očeh in pomeni narediti premik, ki ga zaznamuje tisti skoraj nemogoče radikalni Jezusov poziv pusti vse in pojdi za menoj.
 
A v nekem radikalnem smislu je vse skupaj izjemno preprosto. Kot so preproste vse reči, če so ljudje iskreni. Najprej se zgodi očiščenje, ki je lahko zelo boleče, toda odprtost uma odtehta vsako bolečino.