Med in mleko za kapital

Pri rabi besede fašizem moramo biti torej skrajno previdni in natančni. Izpolnjeni morajo biti pogoji, pod katerimi ima beseda pomen, medtem ko je v nasprotnem primeru zgolj žaljivka in puhlica. Ni namreč vsaka konservativna drža že tudi fašistična. Daleč od tega. Včasih so na videz napredne ideje zares fašistične, pa ljudje tega niti ne prepoznajo in ne razumejo. Celo avtoritarne ideje in prakse niso nujno fašistične. Previdnost torej ni odveč. In ravno iz previdnosti lahko rečemo, da je skrajna desnica nevarna politična drža; to kajpak še ne pomeni, da skrajna levica ni. Aktualni primer so kajpak volitve v Braziliji, na katerih ima precejšno prednost pred tekmeci Jair Bolsonaro. Številni ljudje se sprašujejo, ali je fašist ali ne, tako spraševanje pa ni pomembno zgolj ta trenutek v Braziliji, saj je pomembno tudi drugje po svetu, kajti kapitalizem je vnovič v resnih težavah, čeprav nas politiki, mediji in mainstream ekonomisti vztrajno prepričujejo, da vse raste in da smo lahko mirni.

Za fašizem zlasti potrebujemo: politično nasilje, ekstremne reakcionarne ideje, veliko denarja, ki ga zagotavljajo bogati pripadniki elite. Na kratko: o fašizmu lahko govorimo šele, ko jasno prepoznamo obrise reakcionarne prevlade nad množicami ljudmi.
 
Ko razmišljamo o fašizmu, moramo razmišljati tudi o politično neaktivnih ljudeh, ki se oklepajo nekaterih konservativnih idej, o katerih sem že pisal. Oklepajo se jih zato, ker iščejo, potrebujejo in tudi najdejo občutke varnosti, to temeljno, prvinsko občutenje sveta, ki ga sicer potrebuje čisto vsak človek. V negotovih časih je morda ključna prav potreba ljudi po varnosti. Kdor uspe na tak ali drugačen način zagotoviti vsaj iluzijo varnosti, gotovosti in predvidljivosti sveta oziroma vsakdanjega življenja, je že na dobri poti, da mu ljudje zaupajo. Ko govorimo o fašizmu, zato mislimo tudi na zaupanje, potrebo po varnosti in politično neaktivnost ljudi.
 
Psihološko vzeto, je pomembno tudi tole.
 
Ljudje v glavnem niso naklonjeni odkritemu nasilju nad drugimi ljudmi. V resnici so razumna bitja, zato praviloma obsojajo in zavračajo odkrito nasilje nad ljudmi. Tudi če ga nezavedno podpirajo, ga v javnosti kritizirajo.
 
Preden prepoznamo odkrito nasilje nad ljudmi, moramo prepoznati nevidno sistemsko nasilje, ki se nam morda dolgo časa sploh ne zdi nasilno. Mislim na prefinjene napade na delavce, sindikate, delavska gibanja, poskuse delavcev, da se organizirajo in si demokratično vzamejo besedo. Prav tako mislim na izjemno natančne napade na delavske plače, zniževanje stroškov za socialne programe, privatiziranje in izkoriščanje naravnih bogastev.
 
Nič od naštetega ni neposredno fašistično. Ljudem se prikazuje kot razumno, v najslabšem primeru kot izbiranje manjšega zla, zato da bi dolgoročno vse raslo in bi bili vsi deležni blagostanja.
 
Pa vendar govorim o prvinah, ki lahko nenadoma pomenijo fašizem kot bolj ali manj nasilno izpostavljanje ljudi enemu samemu ekonomskemu programu, s katerim rešujejo kapitalizem pred krizami, ki so nujne in se redno pojavljajo.
 
V orisani perspektivi je fašizem natanko reševanje kapitalizma. Walter Benjamin je imel zato prav, ko je nekoč dejal, da je vzpon fašizma obenem neuspeh revolucije in poraz levičarjev. Ko so ljudje množično nezadovoljni s kapitalizmom in jih levičarji ne znajo mobilizirati, je zelo verjetno, da jih bodo desničarji.
 
In danes je več kot očitno, da levičarji ne premorejo nobenega dobrega programa, kako postaviti ljudi pred kapital, medtem ko imajo desničarji več kot dobre programe, kako postaviti kapital pred ljudi, te pa prepričati, da se jim bosta cedila med in mleko, če jim sledijo.