Kako vzgojiš depresivnega človeka

Z lahkoto. V Sloveniji še zlasti.

Zakaj ljudje sploh pridejo v analizo, ki ni psihoterapija? Zaradi trpljenja. Kaj ga povzroča?

Naj navedem vzorčni primer – depresijo.

Zanesljiva pot v depresijo se začne zelo zgodaj v življenju. Ko starši in drugi, vzgojitelji, učitelji, sorojenci, zavračajo otroka kot simbolno bitje, ko nekaj hoče, želi, tako kot sicer želijo simbolna bitja; geni nimajo s tem prav dosti skupnega.

Ko hoče otrok govoriti, kar je zanj daleč najpomembnejše početje, mu ukažejo, naj utihne. Včasih rečejo, da preveč govori. Da filozofira. Da jezika. Potem dodajo, da otroci molčijo, ko odrasli govorijo. Zdi se, da je molk otrok za nekatere starše silno pomemben.

Kakor je pomembno to, kar je dejal oni dan nekdo na televiziji: potrebujemo več rokodelcev, kajti preveč filozofov ni dobro. Torej je treba delati z rokami, filozofi, ki samo nekaj čudnega razmišljajo, pa so nekoristni.

Oddaljena vzporednica: molčeča množica rokodelcev.

Ironija: odrasli sami se pogosto ne znajo pogovarjati niti med seboj, kaj šele z otrokom. Ne znajo se niti poslušati, nestrpni so, skačejo si v besedo, šopirijo se drug pred drugim, hvalijo se, govorijo nepomembne reči, zagovarjajo vraževerje, čvekajo v tri krasne.

Še več ironije: ljudje mi vedno znova rečejo, da nimajo nikogar, s komer bi se pogovarjali. Seveda ga nimajo, saj se sploh niso naučili pogovarjati. Tudi sami so bili nekoč otroci, ki so jih vzgajali na zgoraj orisani način.

Zadeva pa ima tudi mnogo širše koordinate.

Paradoks sodobnega digitaliziranega globalnega sveta, napolnjenega s tehnologijami, pa je, da se je število osamljenih ljudi v zadnjih desetletjih, ko ljudje sicer besno in neprestano komunicirajo med seboj, ustvarjajo stike in imajo na tisoče prijateljev, podvojilo.

Osamljenosti in samotnosti je zato veliko.

Trpljenje otrok pogosto povzročajo tudi ljudje, starši, vzgojitelji in drugi, ki se držijo načel. Držijo se jih, ker verjamejo vanje: da je otrok še nezrel, da ne razume, da je premajhen, da nekaj pač ni za njegova ušesa. Nimajo znanja iz razvojne psihologije, a vseeno trmoglavo vztrajajo pri takih načelih. Še manj imajo znanja iz nevroznanosti in kognitivne znanosti. Da o psihoanalizi niti ne govorim.

Tistega imam tudi zelo rad: primite ga na kratko, življenje je namreč trdo, da se bo čim prej naučil. Česa, trdote? Mnogi ljudje se tako res naučijo trdote. Potem so kajpak trdi drug do drugega, saj na trdoto navajeni človek kaj drugega niti ne zmore, pa tudi do sebe. So nepopustljivi. Tudi to tlakuje pot v depresijo in čisto na koncu v samomor. V Sloveniji skoraj dva človeka na dan.

Veliko je otrok, ki vedno znova slišijo iz ust teh, ki jih imajo najraje, da nečesa ne znajo, ne zmorejo, da nečesa niso naredili dovolj dobro, da so nerodni, leni, da se premalo učijo, da …

Vedno znova je nečesa preveč ali pa premalo (ne bomo nič filozofirali). In najhujši so občutki krivde, ki so skoz in skoz nori. Vsakemu človeku, otroku še zlasti, jih zelo hitro naložijo, ker je občutke krivde po definiciji lahko nalagati drugim ljudem.

Vse to zanesljivo tlakuje pot, na kateri se otrok in kasneje odrasli počuti, da je premalo vreden, da je storil premalo, da ni dovolj priden, da si neki drugi ljudje o njem nekaj mislijo. Do je premalo uspešen, da je neumen in da ne zna dovolj, da so drugi boljši od njega.

Vidimo torej, da je pot v depresijo široko uhojena, ravna in zanesljiva. Potem pridejo psihiatri in rečejo, da antidepresivi zdravijo depresijo.

Raziskovalci z univerze Harvard pa so dokazali onkraj vsakega razumnega dvoma, da je daleč najpomembnejši napovedni dejavnik duševnega in telesnega zdravja ljudi, dolgoživosti in kakovosti življenja - kakovostni medsebojni odnosi.