Svoboda kot zavrnitev črnega in belega

Ljudje vedo, kaj želijo, ker ugibajo, nekateri večji del življenja ali pa celo ves čas, kaj želijo drugi ljudje od njih; torej niso svobodni in niso etični, saj skrbijo predvsem za želje drugih ljudi. Predlagam nekaj boljšega. Začenjam kajpak na začetku.

Psihoanaliza ni brskanje po pacientovi zgodovini, kot zmotno verjamejo številni ljudje; in se takemu brskanju izogibajo. Pacientova zgodovina namreč sploh nikoli ni obstajala, zato je brskanje po njej logično nemogoče. Zakaj imajo potem ljudje spontani občutek, da se analitik ukvarja z njihovo zgodovino, z otroštvom, očetom in materjo itd.?

Tak občutek imajo, ker samoniklo verjamejo, da je zgodovina nekoč zares obstajala in da so v njej sledi travm, ki so jih zaznamovale. Resnica pa je precej drugačna od tega, kar verjamejo, in travme so drugačne, kot mislijo.

Freud je bil nevrolog. Vedel je, da mu pacienti pripovedujejo, kar njihovi možgani najprej ustvarijo. Ustvarijo, pravi Freud, ne preslikajo iz objektivne realnosti. Možgani ne delujejo tako, da preprosto zaznajo realnost in jo shranijo, da bi kasneje brskali po njej.

Danes nevroznanost bolj potrjuje Freudova spoznanja o delovanju spomina kakor pred stoletjem. Možgani namreč zares postavljajo hipoteze o informacijah iz okolja, notranjega in zunanjega, jih preverjajo in ustvarjajo: čustva, afekte, misli, ideje, izkušnje ... Ne ustvarjajo jih povsem poljubno, kajpak, pa vendar ne moremo reči, da preslikavajo objektivno realnost.

Za Freuda je bilo ključno spoznanje, da je spomin rekolekcija. Najprej je kolekcija, zbirka torej, kasneje pa je vnovična zbirka. Nikoli ni absolutno enaka, vsakič je nekoliko drugačna. Ne obstaja prva, prava, objektivna realnost v spominu, h kateri bi se kasneje vračali.

Torej lahko sklenemo: ne moremo brskati po zgodovini, lahko le vsakič znova brskamo po zbirkah, ki jih ustvarjamo tukaj in sedaj. Ko brskamo po zgodovini, v resnici ustvarjamo novo zgodovino in spreminjamo to, kar smo imeli za objektivno zgodovino.

In brskanje je smiselno, kajti zbirke so vselej delne, končne, nekonsistentne. To pomeni, da so lahko tudi drugačne. Pravimo, da pacient iznajde, ustvari, kreira lastno zgodovino, kar pomeni, da ni treba, da je vse življenje obremenjen s tisto, ki se je domnevno zgodila. Nič ni vgravirano v skalo.

Ustvarjanje lastne zgodovine pomeni, da za nazaj spreminjamo razlage sveta in realnosti, ker so bile že ob nastanku zmožne za re-kolekcijo. Zgodovine si zato ne izmislimo, ne ustvarjamo je, da bi jo prikrojili svojim željam, temveč jo spreminjamo, ker jo lahko spreminjamo, in sicer tako, da se sproščajo naše zmožnosti za kreativno delo in ljubezen.

Freud je podal izvrsten odgovor na vprašanje, kdo je normalen. Ni ga zanimalo, kako biti objektivno normalen, zdrav, niso ga zanimali kriteriji za kaj takega, čeprav je bil tudi zdravnik. Zanimalo ga je nekaj drugega: zmožnost človeka za kreativno delo in ljubezen. Bolj ko je človek osvobojen, bolj je zmožen za oboje.

Sledi nekaj zares vznemirljivega.

Danes je videti, da so ljudje zelo osvobojeni, toda to je le iluzija. Zgodil se je namreč premik, vendar smo prišli z dežja pod kap. Če je v Freudovem času obstajala patriarhalna avtoriteta, ki je ljudem prepovedovala, ti pa so jo morali ubogati, živimo danes v svetu, v katerem smo podrejeni muhavemu permisivnemu zakonu, ki zahteva od nas hedonizem in brezmejno uživanje. Niti v prvem niti v drugem primeru ne moremo govoriti o osvobojenosti ljudi.

Kaj potem je osvobojenost, kdaj bodo ljudje dokončno osvobojeni?

Naj se še enkrat obrnem h Kantu. Mož je namreč zelo dobro razmišljal o naravi človekove svobode. Spoznal je, da je človek svoboden natanko v tistem trenutku, ko prekine naravni tok vzrokov in posledic, ko torej postane nekakšen element v naravi, ki vanjo ravno ne spada. Tu je tudi vzvod za pogoste sanje ljudi, da bi se najraje vrnili k naravi in nehali biti svobodni, o čemer sem spregovoril prejšnjič.

Podobno lahko rečemo za dogajanje v psihoanalizi. Vanjo vstopi ego, bitje, ki trpi in ima težave s kreativnostjo oziroma z ljubeznijo. Potem se osvobaja in nazadnje se pojavi kot subjekt, ki izstopi iz analitičnega procesa. Pojavi se dobesedno ex nihilo. Obstaja pomembna razlika med egom in subjektom.

Osvobojenost torej pomeni, da lahko človek kot subjekt prekine naravni tok dogodkov in ustvari nekaj popolnoma novega. Še bolje pa je tole: lahko prekine vsak tok dogodkov.

In prav v tej osvobojenosti prepoznavamo še nekaj. Da je človek kot subjekt obenem podrejen zakonu, ki ni niti patriarhalni niti hedonizem zapovedujoči zakon, temveč je etični zakon. Svoboda je torej v podrejenosti pravemu zakonu.

Etični zakon razumem kot nekaj, čemur se človek ne bi smel upirati, če želi biti svoboden. Je pa zelo zahtevno razmišljati o njem.

Eden od avtorjev, ki ga berem že dolga leta, je Emmanuel Lévinas. Zlasti me zanima njegovo zapleteno razmišljanje o bogu, za katerega pravi: je vselej dober, je človeški in ne obstaja.

Kako je mogoče reči kaj takega, saj se zdi, da je na delu izključevanje?

Filozof uporabi dva pojma, ki ju velja postaviti na sam začetek odgovarjanja na vprašanje: neskončnost; rekolekcija.

Drugi izraz že poznamo, uporabljal ga je Freud. Neskončnost pa je nekaj, česar ljudje kot končna bitja ne moremo potegniti v to, kar imenujemo imanenca. Boga kot neskončnega zato ne moremo potegniti v naš končni svet, v to, kar obstaja, ne moremo ga spremeniti v nekaj opisljivega. Obstaja določena nemožnost, zato govorimo o razliki, ki loči končna človeška bitja od neskončnega boga.

Kljub temu obenem govorimo o možnosti. To je zapleteno: bog ne obstaja, je neskončnost, človek pa lahko vzpostavlja odnos do njega.

Lévinas vpelje še en izraz: odgovornost do Drugega. Prihodnjič.