Strah in bližina drugega

Človeški duh je neuničljiv in morda nesmrten. Ni pomembno, kako močno se poudarja pomen pohlepa in tekmovalnosti in tekanja za sanjami in pomen mrtvih stvari, kot bi bile žive, ljudje bodo vedno znova iskali načine za duhovno povezovanje, druženje, skupno bivanje, ker kot duhovna bitja dobro vedo, kaj je daleč najpomembnejše v življenju: bližina drugega človeka. Poudarjanje pomena materialnih stvari je zato domnevno dobro, toda zares dobro in vredno je šele duhovno življenje skupaj z drugimi ljudmi.

Bližina drugega človeka ipso facto pomeni spoštovanje. Pravzaprav lahko rečem, da je bližina drugega človeka sinonim za spoštovanje. Spoštovati drugega človeka namreč pomeni, da smo ob njem, da čutimo njegovo bližino in jo razumemo, kar pomeni, da je drugi človek za nas dragocen in da vemo, kako vredna je ta dragocenost. Ni treba veliko govoriti – pogosto sploh ni treba reči niti besede. Zakaj je vse to pomembno?
 
Pomembno je tudi zato, ker je kapitalistično življenje vse preveč napolnjeno s hrupom, s povsem nesmiselnimi sporočili in znaki in signali, ki nam jih nenehno nekdo pošilja, z medsebojno odtujenostjo, ker je treba ves čas delati in tekmovati drug z drugim, z vsem tem, kar ne dovoli človeškemu duhu, da bi živel v spokojnosti in spoštovanju, kajti človek, s katerim tekmuješ, je tvoj tekmec, lahko pa postane celo sovražnik, ki ga želiš premagati in izriniti s svobodnega trga.
 
A ne pristajajo vsi ljudje na tekmovalnost in vzpenjanje po lestvicah.
 
Ljudje se zato trudijo in iščejo načine za ustvarjalno osvobajanje duha. Iščejo medsebojno bližino, iščejo načine, da bi se vnovič zgodilo, kar se je vselej že zgodilo; v tem je morda celo nekaj presenetljivega.
 
Ko se nas je nekdo spomnil, se nas dotaknil, nam ponudil pomoč, se pojavil nenadoma pred nami in nam zagotovil občutek bližine, varnosti in gotovosti, spokojnosti in notranjega miru, pa čeprav le za kratek čas, ki se včasih meri v minutah. Ko nam je izrekel eno samo besedo ali morda stavek, ki ga nismo pozabili, ker je spremenil tok našega življenja, pa čeprav samo za malo. Ko smo dobili občutek notranje energije, da vsaj za kratek čas pozabimo na vse norosti, ki jim moramo služiti vsak dan, ker se jim ne moremo ogniti, čeprav vemo, da so nerazumne, absurdne in včasih popolnoma zblojene.
 
Nadvse pomenljivo je, da izkušnje notranjega miru, popolne osvobojenosti in pomirjenosti z vsem opisujejo ljudje, ki so se približali smrti in doživeli obsmrtno izkušnjo. In morda sta strah pred smrtjo ter dokončna izguba strahu pred njo tako zelo pomembna, da velja o obeh vedno znova razmišljati. Zlasti zato, ker je eden glavnih in najmočnejših dejavnikov, ki dnevno vpliva na vedenje ljudi, natanko strah.
 
Bližina drugega človeka premaguje strahove. Vsak otrok ve, da je res tako. Temelj vzgajanja otrok je zato bližina. Ne pretirana zaskrbljenost in nenehno vtikanje vanje, da bi dosegli čim več in uresničili sanje svojih vzgojiteljev, temveč bližina. Osnovna naloga vsakega vzgojitelja je, da je preprosto blizu. Ne preblizu in ne predaleč.
 
Vsak človek je po naravi opremljen za skupno življenje z ljudmi. Nauči se živeti z njimi. In želi si, da so mu blizu. Ne preblizu in ne predaleč. V svetu, v katerem je glavna norma tekmovanje z drugimi ljudi, pa je bližine nujno zelo malo. In strahov zelo veliko.
 
Na tem planetu je veliko samote.