Koronavirus in kapitalizem do zadnjega diha

Nekoč so obstajali delavski sveti. Že vidim, kako sovražno me gledajo vsi, ki vidijo v socializmu eno samo totalitarno katastrofo. No, lahko se kar pomirijo, delavski sveti bodo zopet, kajti v nasprotnem primeru bo več istega kapitalizma še bolj postavljajo pod vprašaj našo skupno prihodnost, kot jo postavlja že dolgo časa. Prav zato se je več kot tri tisoč petsto znanstvenikov, profesorjev, raziskovalcev, predavateljev iz več kot 650 univerz z vsega sveta podpisalo pod dokument z naslovom Delo: demokratizirati, dekomodificirati, pozdraviti (besedilo je dostopno na tejle spletni strani: https://democratizingwork.org/). Namen dokumenta je zelo jasen: prenehati se slepiti. A glede česa se slepimo, se slepijo?

Ne slepimo se vsi, kajpak, beseda pa je vendarle na mestu. Ljudje namreč večinoma spontano sprejemajo dejstvo, da so delavci kapital; imenujejo ga človeški kapitala, ker domnevno lepo zveni. Kapital namreč izkoriščajo po definiciji. Mogoče ga je kupovati in prodajati kot blago. Mogoče ga je povečevati in zmanjševati.
 
Zapisal sem že, navajajoč Marxa, da je kapital nekaj drugega kakor denar; kapital so ljudje in to, kar imajo med seboj. Naivno je zato verjeti, da lastniki kapitala, ljudi torej in njihovih medsebojnih odnosov, tega ne bodo izkoriščali za lastne dobičke. Verjeti kaj takega je enako, kot če verjamemo, da lastnik rudnika tam ne bo kopal toliko časa, da bo iz njega pobral vse, kar je mogoče prodati. Če je rudnik kupil, ga hoče tudi izkoristiti, sicer je ravnal nerazumno in v lastno škodo, saj je zanj odrinil kupček denarja.
 
Še enkrat: kapital ni denar, kapital so odnosi med ljudmi.
 
In lastniki kapitala investirajo ali vlagajo. Kapital uporabljajo, da bi imeli zvečer več kapitala in dobička kot zjutraj.
 
Dokument, o katerem pišem, prinaša zahtevo. Gibanje kapitala namreč uravnavajo tržne zakonitosti. To preprosto pomeni, da trgi odločajo o usodah ljudi, o njihovi bodočnosti, o njihovih medsebojnih odnosih, o kakovosti njihovih življenj.
 
Pandemija koronavirusa bi nas morala prepričati, da so ljudje res veliko več kot vir dobičkov. Lastniki kapitala namreč ne bi nikoli poskrbeli za stare ljudi, ki jih virus najbolj ogroža, tako kot so poskrbeli zdravstveni delavci, socialni delavci, prostovoljci in drugi ljudje, ki ne marajo za teorije o človekovi sebičnosti, povečevanju koristi zase in preračunljivem altruizmu. Prav tako ne bi razdeljevali hrane lačnim, ne bi poskrbeli za hendikepirane ljudi, ne bi tvegali življenj z izpostavljanjem virusom. Ne bi, ker so se že odpravili na svoje jahte in oddaljene vikende in kraje, kjer lahko sami zase uživajo v kapitalskih dobičkih in čakajo, da vse skupaj mine.
 
Svobodni kapitalistični trgi ne bodo nikoli poskrbeli za pravičnost, nikoli ne bodo zmanjšali razlik med ljudmi, ki izhajajo iz kupovanja in prodajanja ljudi kot kapitala.
 
Kje je potem izhod?
 
Izhod predstavlja demokracija. Podjetja morajo biti v lasti delavcev, ljudi, ki ustvarjajo vrednost. Samo skupaj, kolektivno lahko skrbijo za zaposlenost vseh, za blagostanje vseh, za pravičnost, za ohranjanje življenja pred grozečimi podnebnimi katastrofami. Vsega tega ne morejo narediti trgi – ne slepimo se in ne verjemimo naivno, da lahko.    
 
Brez delavcev bi njihovi lastniki tenko piskali. Pravzaprav ne bi niti bili lastniki, saj ne bi bilo nikogar, ki bi hotel biti lastnina, vir ali človeški kapital. Primitivnost naših življenj se trenutno kaže zlasti v tem, da je večina ljudi prisiljenih biti poceni delovna sila ali človeški kapital, s katerim upravljajo upravljavci ali menedžerji, ki se jim ne uprejo.
 
Upreti pa bi se tudi morali, kajti menedžerjem je vseeno za dostojanstvo delavcev, prav tako jim je vseeno za okolje in za podnebne katastrofe. Zgolj vtis je, da jim je mar, kajti mar jim je natanko za upravljanje s kapitalom, ki naj prinaša dobičke. To je njihova služba, tako je njihovo poslanstvo. Če jih nihče ne ustavi, bodo upravljali z ljudmi kot kapitalom do zadnjega diha.
 
Ki bo kmalu.