Matrica in prevare sodobnega razuma

Čez nekaj dni si bomo lahko ogledali dolgo pričakovani film The Matrix Resurrections (Lana Wachowski, 2021). Dvajset let pozneje, čas teče neverjetno hitro, se bomo lahko vnovič prepričali, kaj misliti o tehnofobijah, o razmerjih med umetno inteligenco in ljudmi, kako misliti prihodnost, da ne bomo prehitro postali depresivni, kajti pred nami so epohalne podnebne spremembe, ki jim bomo s tehnologijami kos, morda pa jim tudi ne bomo.

Niso namreč zgolj tehnologije, od katerih smo vse bolj odvisni, odvisni pa tudi hočemo biti, temveč so tam tudi podnebne spremembe, zaradi katerih smo preprosto primorani na novo misliti lastno naravo in prihodnost človeštva.
 
Številni ljudje so močno napačno prepričani, da obstaja Matrica, da nas vlade nekako nadzorujejo, da nam hočejo korporacije slabo, da nas na veliko izkoriščajo, da nas silijo v cepljenje samo zato, da bi nas nadzorovali še bolj in da bi spreminjali naš genom. Napačno so prepričani vsaj zato, ker so tudi morebitni nadzorniki naših življenj ujetniki Matrice. Ali to pomeni, da obstaja Matrica vseh Matric?
 
Kaj zato pomeni vzeti rdečo tabletko danes, ob koncu leta 2021? Je sploh še smiselno nihati med rdečo in modro tabletko, če pa se zdi, da je daleč najboljša in najbolj razumna izbira modra?
 
Modra tabletka nam pomaga utišati razum, zato se ne sprašujemo o realnih razsežnostih podnebnih sprememb, temveč jih zanikamo ali se obnašamo, kot da za nas kratko malo ne veljajo. Enako je s koronavirusom. Koga zanima resnica, če pa je na voljo dovolj všečnih ne-resnic?
 
Ko postane osebnost leta Elon Musk, to se je zgodilo te dni, smo lahko dodatno prepričani, da je edina pravilna izbira modra tabletka in da je rdeča samo za zabavo. Elonu Musku se zato pridružuje Ivanka Trump, da bi ironično podčrtala absurdnost milijarderjevega pozivanja, naj ljudje množično užijejo rdečo tabletko.
 
Pa vendar se iz davnine oglaša nesmrtni Immanuel Kant in sporoča, da lahko prepoznavamo pravi namen rdeče tabletke onkraj industrije zabave in globalnega žuriranja v novih tehnosvetovih. Spust v zajčjo luknjo mora biti zato v letu 2022 obenem tudi razmislek o novih družbenih vizijah onkraj žargona o digitalnih svetovih in zelenem gospodarstvu, razmislek o vizijah, ki jih Matrica še misliti ne more.
 
Kant spozna, da je vsak človek zmožen za odkritje o naravi razuma in njegove avtoritete, ki je absolutna. Velja za vsakega človeka in za vse, kar utegnejo imeti ljudje med seboj.
 
Neo in Trinity imata skupno vizijo. Ne zastopata osamljenih posameznikov, ki sanjajo o uspehu znotraj Matrice. Skrbita drug za drugega in se ne obnašata egoistično. To je zelo pomembno, kajti v sodobnem svetu je osamljeni posameznik znotraj matrice tudi samostojni družbeni agens, ki lahko po svobodni volji ustvarja simulacije realnosti, v katerih se predstavlja drugim ljudem, ki počnejo natanko isto.
 
Svobodna volja je le iluzija, toda Neo in Trinity kljub temu trmasto vztrajata, da se lahko upiramo mašinam in da lahko postavljamo pod vprašaj celo lastne digitalne reprezentacije sveta in sebe v njem.
 
Če nas torej ne zanima resnica Matrice ali Velikega Drugega, se moramo strinjati z ugotovitvijo, da se je morda resnica iz simuliranih svetov umaknila že davno tega. Torej smo prišli nekoliko pozno. Morda še naivno verjamemo, da se lahko izvlečemo iz meandrov simuliranih svetov, vendar smo celo več kot naivni, kajti meandre krepimo vsak dan in jih delamo še bolj nepregledne. Vse skupaj nam je v uborno zadovoljstvo, medtem ko smo vse bolj nezmožni razumeti, kaj se nam v resnici dogaja.
 
Neo in Trinity se morda zato na nas naslavljata prepozno in sta nemočna.