Mati in oče

Že zelo dolgo razmišljam o tem, kar me je obsedlo, ko sem prvič bral Aristotelovo Metafiziko. Da razum deluje tako, da prepoznava, postavlja hipoteze, jih preverja, razmišlja, primerja, razvršča. Obstaja pa še ena možnost. Dokoplje se do ideje o Velikem Drugem, ne more pa se neposredno nanašati nanj, saj ne obstaja kot oseba. Ve, da ga nekaj presega, morda misli, da presega samega sebe in da je sam razum Veliki Drugi. Razum lahko spozna idejo o drugosti, ne more pa je neposredno zajeti, nadzorovati, obvladati. Tako razmišljanje pa ni prazno filozofsko nakladanje, saj lahko natanko isto spremljamo pri pravkar rojenem otroku.

Kdo je mati? Kdo je ta oseba, ki ni le ženska, temveč je obenem tudi mati?
 
Kako doživlja dojenček to osebo, ki je njegova mati, kako jo čuti, kako se sprašuje o njej? Se tu rojeva vprašanje o naravi Velikega Drugega? Je mati prvi Veliki Drugi? Za dojenčka je.
 
Rojeva se torej vprašanje, ki je zaenkrat še brez odgovora. Dojenček ne ve, kdo je Veliki Drugi ali kaj je. Ne more vedeti. Zagotovo pa čuti, da je mati zanj pomembna oseba, zelo pomembna. Morda je v določenem času najpomembnejša in zaobjema ves njegov svet. Zagotovo je. Dojenček tudi čuti, kako rada ga ima mama, na kakšen način ga ima rada, saj ga hoče imeti ves čas ob sebi. Čuti njeno ljubezen in čuti njeno željo, s katero se mati naslavlja nanj. Zanjo je dojenček, njen otrok, zelo pomemben; morda je v določenem trenutku najpomembnejša oseba na svetu, zato ga hoče imeti samo zase. Njena želja je vsekakor zelo pomembna. Kaj pa oče?
 
Očetje so pogosto odsotni. Tudi ko so empirično navzoči, so lahko simbolno odsotni. Vzgojo otroka prepuščajo materam. Nekateri so še vedno prepričani, da je mati po naravi opremljena za vzgojo otrok, da nekako ve, kako se to naredi.
 
V prvem obdobju življenja je mama za dojenčka vsekakor zelo pomembna. Kaj pa kasneje? Kakšna je vloga očeta?
 
Če za mater spontano velja, da ljubi svojega otroka, ali ne velja enako tudi za očeta? Zakaj očetje ne bi ljubili svojih otrok? Ali obstaja razlika v ljubezni matere in očeta do otroka? Kakšna je očetova želja?
 
Otrok prej ali slej odraste. Morda je živel v paradižu, vendar odraste. Mora odrasti. In ko odraste, se njegov svet poveča. Ves svet postane njegov svet. Lahko potuje po vsem svetu, če želi. Ni nujno, da potuje, ni nujno, da je nomad, saj lahko živi na enem samem kraju in se ne premakne nikamor; lahko se boji premikati, lahko se boji sveta in ljudi v njem. Lahko živi tudi v Platonovi votlini. Lahko odide iz nje, lahko pa živi vse življenje v njej. Kako je z njegovo željo?
 
Želi živeti v svetu, kakršen domnevno je. Lahko si reče, da je svet tak, kakršen pač je. Da so ljudje, kakršni pač so. Lahko je pomirjen s svetom, kakršen je. Morda niti ni pomirjen, a še vedno vztraja, da je tak, kakršen je.
 
A svet se objektivno nenehno spreminja, je v nenehnem gibanju, spreminjanju, preoblikovanju. Vse teče in se ves čas spreminja. Lahko se spreminja tako, da se nekaj kopiči in da je nečesa vedno več. V vsakem trenutku je mogoče reči, da je v tistem trenutku svet tak, kakršen domnevno je. Ne moremo namreč natančno vedeti, kakšen je, ker je prevelik, preobsežen, preveč kompleksen.  
 
Vse to pa še ne ponuja nobenega dobrega odgovora na vprašanje, kaj je želja, kako je z njo.
 
Dojenčkova želja je sprva zagotovo zelo obremenjena z materino željo. Kasneje je lahko obremenjena tudi z očetovo. Torej lahko rečemo, da je želja najprej in bistveno želja po osvoboditvi takih bremen. Je želja po osvobajanju. Človek želi, da bi bila njegova želja zares njegova. Da bi bila pristno njegova, neobremenjena.
 
Želja ima natanko zato še eno dimenzijo – univerzalnost. Posameznikova želja prav zaradi pristnosti nikoli ni samo njegova, temveč je vselej že želja vsakega človeka. To je želja po egalitarnosti in emancipaciji, osvobajanju vsakega človeka.