Marxova izkušnja

Marxova izkušnja je bila pomenljiva zanj, pomenljiva pa je tudi za nas, ki ga beremo in skušamo potegniti v družbenem polju kako potezo, ki bi pomenila uresničevanje njegovih revolucionarnih spoznanj. Sliši se nenavadno, toda takoj bo razvidno, zakaj se ne motim.

Ko je napisal Kapital, je upravičeno pričakoval, da ga bodo bralci uvrstili med znanstvena dela in ga obravnavali kot takega; njegovo delo namreč je znanstveno. Morda bi ga nagradili, ga hvalili ali kritizirali, saj ni pomembno, kajti zares pomembno je, da bi ga sprejeli kot znanstveno delo. Pa ga niso. Zakaj ga niso?

Izkušnja je bila kajpak trpka in danes ni pričakovati, da takih izkušenj ljudje ne bodo imeli. V resnici jih celo pričakujemo, saj obstajata vsaj dva dobra razloga, da se uresničujejo.

Prvič. Ni vselej preprosto spoznati ali prepoznati vrednosti takega dela, kot je Kapital; treba je imeti veliko znanja in potrpežljivosti. Drugič. Ljudje lahko prepoznajo vrednost novega dela, vendar ga zavrnejo prav zaradi tega, ker je novo. Ob novem namreč takoj postane jasno, kako je s starim oziroma z obstoječim. Ljudje pa so spontano nagnjeni k varovanju obstoječega, tudi če je povsem zgrešeno, nekoristno in zavito v iluzije.

Marx je tako prepozno spoznal, da akademiki sprejemajo le tista znanstvena dela, ki jih napišejo drugi akademiki, ugledni profesorji na uglednih univerzah, spoštovani in cenjeni predavatelji. Marx ni bil nič od tega. Preprosto: nekateri so znotraj, ti so vredni vsega spoštovanja, drugi so zunaj, ti niso vredni pol kozarca tople vode. Kot rečeno: danes ni bistveno drugače, Marx ni bil osamljen primer. Zakaj je to pomembno?

Pomembno ni le zaradi izkušnje, pomembno je zlasti zato, ker je bil Marx sprva, do nastanka Pariške komune leta 1871, skoraj povsem neznan človek. Do tistega trenutka tako rekoč ni bilo pomembno, kaj je napisal, kaj je rekel, čeprav so ga ves čas opazovali in se je moral seliti iz ene države v druge, ker je bil povsod nezaželen. Toda v glavnem so ga pustili pri miru, da je raziskoval kapitalizem in pisal o njem. Njegovo pisanje ni bilo nevarno, saj mu morebitni bralci niso pripisovali skoraj nobene spoznavne ali praktične vrednosti.

Podobno danes obravnavajo resne levičarje. Ne jemljejo jih resno, imajo jih za anarhiste in radikalne prenapeteže, podobno kot obravnavajo uporniške mladoletnike, za katere kajpak že vnaprej vedo, da se bodo čez čas umirili in postali tako kot vsi drugi.

Včasih pa mladoletni uporniki kljub vsemu ne postanejo kot vsi drugi, temveč se prelevijo v uporniške odrasle ljudi, ki imajo dobre razloge za svoj upor.

Ko se je tako zgodila Pariška komuna, s katero je bil Marx neposredno povezan, je bilo čez noč povsem drugače; bilo je, kot bi nekdo potegnil črto in zarisal mejo, onkraj katere se je znašel. Marx je postal nenadoma najbolj nevaren človek na svetu, ne le v Evropi. Komuno so sicer s silo strli in umrlo je veliko ljudi, toda nekaj je očitno ostalo in vztrajalo; pravzaprav se je zelo okrepilo.

Marx kot človek ni bil nevaren. Bil je soprog, družinski oče, težko se je prebijal skozi življenje, veliko je bral in še več je pisal. Raziskoval je kapitalizem, ki ga je želel razumeti; to je bilo vse. Zakaj so potem drugi nenadoma menili, da je nevaren?

Ni hotel revolucije, želel pa je boljši svet. Ni bil edini in še danes je tako. Hotel je spoznati resnico kapitalizma, zato se je posvečal znanosti. Verjel je vanjo in danes vemo, da je bilo njegovo verjetje upravičeno. Kaj se je torej zgodilo, zakaj je postal nevaren?

Biti moramo natančni. Za nevarnega so ga imeli zastopniki moči, oblastnik, predstavniki elite. Ni bil nevaren za delavce ali nezaposlene ljudi. Daleč od tega. Nevaren je postal natanko zato, ker so se oblastniki ob Pariški komuni prepričali, da znajo navadni ljudje stopiti skupaj in se organizirati na način, ki resno ogroža njihovo oblast. Pariška komuna je predstavljala nekaj popolnoma novega. Tega so se ustrašili.

Česa natančno so se torej ustrašili? Odgovor na to vprašanje lahko zapišem na dva načina. Prvič. Ustrašili so se širjenja lastnih obzorij. Ko se človek sreča z nečim novim, lahko razširi obzorja svojega razumevanja sveta in vsega, kar je v njem. Česar pred tem ni bilo v njegovem obzorju, sedaj obstaja kot nekaj, kar sprejema, kar na novo določa njegov način življenja. Drugič. Ustrašili so se sprejemanja novih obzorij, ki jih začrta novo. Ko se človek sooči z novim, se lahko boji, da bo nekaj pomembnega izgubil, če ga bo sprejel.

V resnici nekaj izgubi (stara prepričanj na primer, iluzije in napačne domneve o svetu), toda obenem tudi nekaj pridobi, če je novo nastalo znotraj tega, kar imenujemo procedura resnice.

Prava preizkušnja resnične demokracije je natanko širjenje obzorij ali sprejemanje novega. Bližnja prihodnost bo dober test take demokracije.