Marx za staro mamo

Zakaj bi staro mamo zanimalo prebiranje Marxovih del? Ker je bila v preteklosti, morda pa je še vedno, najverjetneje delavka ali pa so delavci njeni morebitni otroci oziroma vnuki. Pa tudi če niso in je stara mama kapitalist, ki sedaj križari z razkošno jahto okoli sveta in mirno uživa v življenju, bi jo branje Marxa utegnilo zanimati, ker je obenem zagotovo tudi človeško bitje, za katero velja, da je zmožno za razmišljanje. Zlasti o tem, kar zanima vsakega človeka že zato, ker je pač človek.

Kaj je hotel Marx povedati ljudem? Da delavci z delom ustvarjajo vrednost. Ta ne pade z neba, ne nastane sama od sebe in zanjo ne poskrbijo magično lastniki kapitala, ki pač niso delavci. Do tu vse lepo in prav.
 
Delavci so za svoje delo tudi plačani. Čudovito. A nič novega. Zakaj potem brati Marxa, saj to vemo tudi brez njega?
 
Ker je pokazal, da so delavci sicer plačani za delo, s katerim ustvarjajo vrednost, vendar ... Vendar kaj?
 
Pojdimo po vrsti. Kako živi delavec, kakšen je njegov tipični dan? Zjutraj pride ne delovno mesto. Potem dela osem ur, ker je tak zakon; lahko dela tudi manj, toda to ne spremeni bistvenega. Odide domov in ima prosto do naslednjega dne. Ustvaril je vrednost, ki jo izraža cena tega, kar je naredil. Nekdo, ne on, njegove izdelke proda. Dobi denar. Nekaj ga da delavcu, kot rečeno. Lahko se prepiramo, ali ga dobi delavec ravno prav, preveč ali premalo. Kdo bi vedel?
 
Marxa zanima, ali dobi delavec to, kar je ustvaril, porabil je namreč čas, uporabil je možgane in morda mišice, znanje, izkušnje in vse drugo, tudi nazaj. Nekaj je gotovo dal, saj sicer ne bi mogel ustvariti nobene vrednosti. Na tem mestu je zato primerna tale opazka: delodajalec je dobesedno delavec, saj daje delo, da nastane vrednost. Torej ni delodajalec lastnik kapitala.
 
Marxa pa živo zanima še nekaj drugega.
 
Ko vse, kar je delavec naredil, nekdo proda in zbere ves denar od prodanega, se zastavi tole elementarno vprašanje: kdo odloča, kaj s tako zbranim denarjem?
 
Marxov odgovor je kristalno jasen: delavec že ne. Delavec dela in je na koncu zadovoljen s plačilom, ki mu ga nekdo nameni, ali pa morda tudi ni, če je premajhno in komaj shaja z njim iz meseca v mesec.
 
Ali bi bilo pošteno, etično in prav, da bi delavec soodločal, kaj bo z denarjem, ki se je nakopičil na podlagi prodaje tega, kar je sam ustvaril? Univerzalni odgovor je: vsekakor. Če delavec ne bi delal, ne bi bilo vrednosti, ne bi bilo izdelkov in storitev, ne bi bilo prodaje, ne bi bilo ničesar. Morda bodo nekoč v prihodnosti vse to naredili roboti, toda v tem trenutku to še ni mogoče, zato potrebujemo delavce.
 
Zakaj delavci največkrat ne soodločajo o usodi rezultatov lastnega dela, s katerim ustvarjajo vrednost?
 
Ker o tem odločajo lastniki kapitala in drugi ljudje, ki delajo zanje. In zakaj je tako? Ker delavcev nihče ne povabi k demokratičnemu soodločanju. Zakaj se torej ne povabijo sami?
 
V imenu idej, za katere so se bojevali ne le Marx, ampak tudi številni drugi neimenovani ljudje, lahko sklenemo: znamenje nerazvitosti in neetičnosti je, da ljudje, ki nekaj ustvarijo, ne odločajo o usodi ustvarjenega. Ali kot je zapisal angleški marksistični zgodovinar Christopher Hill: morda bi pokazali malo več hvaležnosti do neimenovanih radikalnih ljudi, ki so v preteklosti predvideli nekaj mnogo plemenitejšega, kot je naš moderni svet, nekaj, kar moramo šele zgraditi, in garali zanj.
   
Za razširitev zapisanega predlagam v branje tole čtivo: Alexandros Chrysis, ‘True Democracy’ as a Prelude to Communism: The Marx of Democracy, Palgrave Macmillan, 2018.