Marshmallow test, sebičnost in virus

Dobil sem povabilo. Sprašujejo me, če bi pripravil zanje predavanje. Vabilo sem sprejel. Predaval bom o tem, kaj vse nam povedo raziskave zgodnjih socialnih izkušenj otrok v povezavi z razvijanjem zavesti o sebi, o identiteti, zlasti pa o zmožnostih za reševanje problemov, o moralnem razmišljanju, etičnosti in inteligenci. Zveni akademsko, zato naj poenostavim. Govoril bom o tem, kako druženje z drugimi ljudmi in razumevanje čustev vpliva na moralno vedenje otrok. Ali še nekoliko drugače: kako pomembno je, da se otroci razvijejo v odgovorne odrasle ljudi, ki razumejo, da svoboda ni v tem, da sebično skrbijo zase, temveč je v tem, da skrbijo drug za drugega.

Temeljna povezava je precej preprosta in zlahka razumljiva. Otroci z bogatejšimi socialnimi izkušnjami razvijejo tudi bogatejšo čustveno zavedanje sebe. To pomeni, da so dobri medsebojni odnosi neločljivo prepleteni s poznavanjem in razumevanjem lastnih čustev in z zmožnostjo, da upravljamo z njimi, namesto da čustva upravljajo z nami, nas preplavljajo in obvladujejo.
 
Socialne izkušnje, ki jih omogočajo in spodbujajo dobri medsebojni odnosi, pomenijo, da jih želijo otroci ponavljati, da želijo biti z drugimi ljudmi, ki jih razumejo, sprejemajo in so širokogrudni. Zaradi takih izkušenj se krepi tudi njihova zavest o naravi moralnega in etičnega delovanja, kar pomeni, da otroci zlasti niso brezbrižni do drugih ljudi, da ne sprejemajo slogana vsakdo naj poskrbi zase, češ da družba ne obstaja.  
 
Dobri medsebojni odnosi omogočajo otroku, da se nauči boljših strategij za reševanje problemov, s katerimi se sooča v življenju, in da ima vse močnejšo moralno zavest.
 
O tem bom predaval. Sedaj pa prenesimo tako pridobljeno znanje v vsakdanje življenje. V včerajšnji številki časnika The New York Times piše Paul Krugman o kultu sebičnosti (The Cult of Selfishness Is Killing America). Takole pravi.
 
Odgovor Amerike na pandemijo novega koronavirusa je a lose-lose proposition. Torej je tak, da vsakdo izgublja. Zakaj?
 
Prehitro odpiranje gospodarstva, taka je fraza, je potegnilo za seboj še večje število okuženih ljudi kot pred tem. Gospodarstvo se zato ni okrepilo, kot je bilo predvideno, število okuženih in mrtvih pa leti v nebo. Na obeh frontah, pravi Krugman, na epidemiološkem področju in na gospodarskem področju, Amerika torej izgublja. Zlasti izgublja v tekmi z Evropo in s Kitajsko.

Ali je vse to kako povezano z začetnim razmišljanjem o razvoju otrok, moralni inteligenci, reševanju problemov in dobrih medsebojnih odnosih? Je.
 
Čisto preprosti eksperimenti, ki so jih psihologi izvedli že pred desetletji, eden se imenuje Marshmallow test, zlahka dokažejo, da je za prihodnje vedenje, za učinkovito reševanje problemov, zlasti pa za dobre medsebojne odnose, zelo koristno imeti več potrpežljivosti. To pomeni, da so uspešnejši tisti otroci, ki se zmorejo upreti skušnjavi in ne pojedo kolačka takoj ter raje počakajo, da bodo kasneje pojedli dva.
 
Krugman zato upravičeno omeni prav Marshmallow test in doda.
 
Hitenje ni koristilo, zato se je smiselno vprašati, ali so politični voditelji naroda neumni. Ne, vprašanje je slabo, ker neumni zares niso; podobno bi lahko rekli, da narod ni glup, čeprav se tudi v teh krajih najde politik, ki verjame v nasprotno. Obstaja boljši odgovor na zastavljeno vprašanje.
 
Vedenje, ki ga opisuje Krugman, delovanje torej, ki ne koristi niti zdravju ljudi niti gospodarstvu, je dokazano neučinkovito in ima negativne posledice. Torej ni dobro. In če je tako, zakaj bi se ga oklepali?
 
Na tem kraju vpelje Krugman ameriški kult sebičnosti. Morda nam lahko pomaga pri razlagi.
 
Kult sebičnosti ima zelo preproste koordinate, ki jih vsakdo zlahka razume: grabežljivost je dobra; pohlep je dober; vsi imajo koristi, če vsakdo sebično skrbi za lastne interese. Priznajmo že uvodoma, da je razmišljanje res zelo ubogo, vendar številni ljudje iskreno verjamejo, da deluje v prid vseh. Niso neumni, le narobe verjamejo, verjamejo v napačne ideje.
 
Paradoks je, da ti, ki verjamejo, da družba ne obstaja, sočasno verjamejo, da dobra družba stoji na temeljih sebičnosti posameznikov, težnji, da vsakdo maksimira dobičke in je obenem potrošnik brez meja. Kljub nespornim dokazom, da to ravno ne drži, se kult ohranja pri življenju in se celo krepi.
 
Podpirajo ga tudi čustva ljudi, nadaljuje Krugman, in ima prav. Podpora je sicer za silo inteligentna, vsekakor pa je tudi čustvena. Natanko v perspektivi uvodnega razmišljanja o predavanju, ki ga bom imel septembra.
 
Za silo je inteligentna, ker ljudje zmotno verjamejo, da je ljubezen do svobode neposredno povezana s sebičnostjo in z zadovoljevanjem lastnih interesov; povezave dokazano ne držijo, torej je prepričanje zmotno. Krugman se strinja: ljubezen do take svobode ni nič drugega kot manko odgovornosti.
 
Natanko tega pa naj bi se naučil otrok: da je zanj veliko bolje, če deluje kot moralno in etično bitje, naravnano k blagostanju in dobrobiti drugih ljudi. Človek namreč ni otok, kar pomeni, da brez drugih ljudi ne more niti nastati in se ne more razviti. Če drugi ljudje ne bi dolga leta skrbeli zanj in se odpovedovali takojšnjemu zadovoljevanju lastnih sebičnih interesov, se ne bi nikoli razvil kot osebnost.
 
Paradoks je, da je egoizem, kar ni isto kot sebičnost, skrb zase torej, mogoč le prek drugih ljudi. Sklep: zase skrbim toliko bolj, kolikor bolj skrbim za druge ljudi. S tujko bi rekli a win-win propositon.