Manj demokracije

Knjigo z naslovom 10% Less Democracy: Why You Should Trust Elites a Little More and the Masses a Little Less (Garett Jones, Stanford University Press, 2020) je treba prebrati v miru in počasi. To je namreč dober zagovor delovanja elit, ki imajo dovolj znanja za vodenje držav, vpogleda v njihovo delovanje in izkušenj. Navadni ljudje imamo vsega tega manj od njih. To še ne pomeni, da smo glupi, pomeni pa, da smo v glavnem nevedni, kako voditi državo. Naj torej elite še naprej upravljajo z državami? Naj z njimi upravljajo najinteligentnejši, najpametnejši, najmodrejši državljani? Težava je že v tem, da ni nobene nujnosti, da elito sestavljajo taki državljani, prav zato govorimo o demokraciji, pa tudi v tem, da celo objektivno najpametnejši ljudje niso nujno tudi najboljši odločevalci in voditelji. Moramo zato šele ustvariti elite najpametnejših ljudi? Ali pa bi morali vse skupaj raje prepustiti umetni inteligenci, ko bo dovolj inteligentna? Platon je že pred časom zelo intenzivno razmišljal o teh vprašanjih. Je danes torej mogoče reči, da je kdaj demokracije preveč in da bi bilo bolje, če jo zmanjšamo za 10 %, kot predlaga avtor knjige, ki jo počasi berem?

Demokracija vsekakor ni proces, ki se začne, potem pa konča, ko je vse doseženo in so vse sanje uresničene; ne vodi ga elita in z njim ne upravlja. Vsako družbeno polje je namreč oblikovano tako, da v njem nekateri ljudje uživajo vse mogoče privilegije, elite, drugi pa trpijo in se njihove sanje nikoli ne uresničijo. Demokracijo so Stari izumili zato, da bi odgovorili na vselej pereče vprašanje, kaj naj storijo ljudje, ki trpijo. Namesto njih namreč ne bo nihče storil ničesar; zakaj bi zanje storile kaj elite? Zanje sicer za silo skrbijo, vendar vselej tako, da se družbeno polje pomembno ne spremeni. V njem ljudje spontano razumejo trpljenje drugih ljudi kot nesrečo, kot izraz spoznanja, da je svet pač tak, da v njem nekateri vselej trpijo, ali kot posledico njihove domnevne lenobe, brezbrižnosti oziroma nesposobnosti.
 
Demokracija je ideja, da so nevidni in neslišni ljudje, ki živijo znotraj družbe, sposobni spremeniti lastno nevidnost in neslišnost. Demokracija pomeni, da to naredijo – torej pomeni akcijo, ne pomeni le, da odhajajo na volitve in referendume, kjer izbirajo elito. Kaj naredijo?
 
Najprej artikulirajo lastno trpljenje, svojo nevidnost in neslišnost. Kot rečeno, tega zanje ne bo storil nihče. O svojem družbenem položaju lahko spregovorijo le tako, da razvijejo nov jezik, nov način razmišljanja o življenju ljudi kot družbenih bitij, nov besednjak. Lahko to namesto njih naredi umetna inteligenca?
 
Demokratični procesi se torej nadaljujejo, nikakor se ne končajo, tako, da ljudje prekinejo običajne tokove vsakdanjega življenja z novim besednjakom, z novim jezikom, ki je jezik trpljenja, družbenih nepravičnosti in izkoriščanja, nevidnosti in neslišnosti ljudi.
 
Tak besednjak je bistveno drugačen od besednjaka ljudi, ki želijo živeti tako, da je njihova osebnost umetniški izdelek, učinek dolgotrajnega dela na sebi in vlaganj, in da je življenje ena sama dobro oblikovana zgodba, vredna širjenja prek družbenih omrežij.
 
Estetika vsakdanje normalnosti in skupne moralne zapovedi so tostran besednjaka, s katerim opisujemo trpljenje, zato je brezbrižnost nepogrešljiva.