Manj dela in več časa

Namesto pogovarjanja imamo v vsakdanjem življenju na voljo veliko novoreka in žargona, ki se že leta dolgo ni spremenil niti za dlako. Tudi danes ga boste slišali veliko med enim in drugim oglasom, med propagandnimi sporočili in praznim političnim žlobudranjem: ponudba in povpraševanje; kompetitivnost in neusmiljena tržna konkurenca; nadzor nad javno porabo sredstev; spodbujanje in opogumljanje tujih vlagateljev; zmanjševanje stroškov dela; fleksibilnost delovne sile; varčevanje; podjetnik leta, meseca, tedna, dneva; nadaljnja digitalizacija družbe etc. Sočasno se povečujejo razlike med elitami in ljudmi, ki nimajo dostopa do kapitala, kar pomeni, da novorek dejansko nima nobene druge funkcije, kot je ta, da ljudje verjamejo vanj, v najslabšem primeru pa je celo vseeno, ali vanj kdo verjame ali ne, saj kapitalistične mašine delajo svoje in so neodvisne od naše svobodne volje oziroma od tega, kaj verjamemo in česa ne verjamemo. Tržni indeksi bodo zato še naprej pomembne številke, ki vam jih bodo nenehno navajali, saj v resnici vladajo vašim življenjem. Enako velja za vrednosti delnic, zato bodo po novem tudi v Sloveniji bolnišnice, domove za starejše, zavode in podobne socialne ustanove spreminjali v podjetja, od katerih bodo pričakovali kovanje dobičkov. Mirno zato lahko pozabite, da bodo ljudje pomembnejši od denarja, dobičkov in vlaganj v projekte, saj ne bodo. Enako nepomembni bodo kot doslej. Javni sektor bo še naprej sovražnik države številka ena, saj ni nič drugega kot parazit, te nalepke pa se nikakor ne more otresti. Humanistična misel bo dodatno osramočena in ponižana, vse pomembneje bo, kako izračunavati davke, da elita ne bo oškodovana. Socialne politike bodo bolj kot doslej ekonomske politike.

Globalni finančni hazard teh, ki imajo v rokah milijarde in milijarde, bo krojil in omejeval prehajanja k ekonomiji solidarnosti, globalne podnebne spremembe bodo jemale svoj visoki davek, številni ljudje pa bodo bolj kot doslej vedeli, da jih imajo elite v resnici za neumne, zabite in zarukane, nepomembne luzerje. Eksistencialne krize ne poznajo le posamezniki, saj so poznajo tudi države, pozna pa jo celo Evropska unija. Podobno lahko rečem za izgubljanje zaupanja in počasen zaton življenja v stanje, s katerim niti upravljavci ali managerji ne morejo več upravljati. Razlike med elito in rajo se pač povečujejo, družbena razmerja kljub zaklinjanju nikakor nočejo izginiti, podnebne spremembe bodo vse bolj katastrofalne.
 
Nove ideje o skupnem življenju so potrebne, ni pa jasno, ali se bodo tudi pojavile, kaj šele uveljavile. Kot je zapisal v svojem blogu Capitalism's Organic Crisis Ashley Dawson: delati bi morali manj, osvoboditi bi morali čas, ki ga porabimo za opravljanje bullshit jobs, ki jih ustvarja sodobni kapitalizem, da vse raste; tako bi vnovič določili, kaj je dobro življenje.
 
Zapisano je pomembno zlasti v tem decembrskem času, ko bi moral nad ljudmi vladati mir, običajno vsakdanje hitenje pa bi morala zamenjati meditacija, ki bi jo spremljala tišina, v kateri ljudje ne bi delali in garali, ampak bi se osvobajali od obojega.