Manija rasti in prihodnost človeštva

Kako nerazumno ali neracionalno se vede človeštvo pod vodstvom gigantskih korporacij in bajno bogatih posameznikov oziroma njihovih lastnikov, je razvidno tudi iz tega, kar sledi. Iz dneva v dan tako ne poslušamo le, naj razmišljamo s svojo glavo, naj bomo kreativni in naj kritično mislimo, poslušamo tudi lajno o gospodarski in vsakršni rasti vsega. Videti je, da so nekateri ljudje prav obsedeni z rastjo; obsedeni so tako močno, da pride na misel beseda manija. Nekateri avtorji tako že zelo dolgo govorijo o maniji rasti (growthmania). Na primer. Davnega leta 1983 izide članek z naslovom Growthmania or Sustainable Economy (Manija rasti ali trajnostno gospodarstvo) (Jack Mundey, Australian Left Review, zima 1983, str. 60–62). Govorjenje o trajnostni rasti tako ni staro nekaj let, kot se zdi marsikomu, nekaj let je zgolj modno, temveč je staro vsaj nekaj desetletij, le da leta 1983 večina politikov, voditeljev in drugih ljudi niti približno ni bila pripravljena razmišljati o naslovu tega članka. V resnici pa sega razmišljanje o problematičnosti rasti še dlje v preteklost. Leta 1974 tako izide članek z naslovom Steady-state economics versus growthmania: A critique of the orthodox conceptions of growth, wants, scarcity, and efficiency (Ekonomija v stanju dinamičnega ravnovesja v primerjavi z rastjo: kritika ortodoksnih konceptov rasti, želja, pomanjkanja in učinkovitosti) (Herman E. Daly, Policy Sciences, 1974, št. 5, str. 149–167). Skoraj pol stoletja mineva od takrat. Manija je kajpak iz reda patološkega. Tega nikakor ne bi smeli pozabiti, ko nam spet pride na misel želja, da bi se po pandemiji vračali v nekakšno normalnost. Kar je normalno, je namreč v resnici patološko skoz in skoz.