Manifestiranje kot ključ do sreče

Ljudje pogosto ugotavljajo, kaj je narobe z drugimi ljudmi. Kritizirajo se, očitajo si, včasih se zmerjajo, dogaja pa se tudi telesno nasilje; oče se včeraj pripelje s šestimi mladoletnimi otroki na policijsko postajo in pove, da leži v njihovem domu mrtva ženska, njegova žena in mama njunih otrok. Poleg tega ljudje ugotavljajo, kaj je narobe z njimi, torej kritizirajo tudi sebe. Naučeni so kritizirati vse po vrsti. Kritizirali so jih, ko so bili otroci, kritizirajo jih sedaj, ko so odrasli. Zdi se, da je kritiziranje zelo pomembno. Ni učinkovito, pravzaprav je negativno skoz in skoz in celo razdiralno, toda kljub temu vztraja. Psihologi svarijo pred negativnimi učinki, poudarjajo pomen pozitivne psihologije, toda učinki so majhni. Strokovnjaki govorijo v zadnjem času veliko tudi o manifestiranju, ki ga opisujejo kot način, kako doseči cilje, ki si jih človek zastavi.

Iz davnine se oglaša Freud. Namesto ugotavljanja, kaj vse je narobe, kaj vse ne gre, bi se morali posvečati lastni želji in preprostemu vprašanju, kaj želimo. Kaj želim od življenja? Kaj želim od samega sebe? Kaj bi zares rad? In kako naj spoznam, kaj bi zares rad? Kdo mi bo pomagal?
 
Odgovor je takoj pri roki. Tamle zunaj obstaja tako imenovali wellness market, ki je vreden več kot milijardo evrov. Na trgu je velikansko število svetovalcev in trenerjev in vseh mogočih strokovnjakov, ki ponujajo nasvete za srečo, uresničevanje sanj in krepitev volje, osebnostne spremembe in vse drugo.
 
Zamislite si torej cilj, ki ga želite doseči, okrepite voljo, potem pa kultivirajte disciplino, ki vas ohranja na pravi poti do cilja. Verjemite v cilj, verjemite vase, verjemite v svojo voljo, verjemite, da se življenje ves čas dogaja, da je vsepovsod, da se ne ustavlja. Če mu dodate malo svoje volje, bodo rezultati zagotovo, prej ali slej, vam v prid.
 
Prosite vesolje za nekaj in verjemite v realnost tega, kar počnete, in dano vam bo. Pozitivno razmišljanje namreč privlači pozitivne energije, zato so končni učinki pozitivni. Jezus Kristus je lahko dober zgled.
 
Ali pa tudi ni, ker so ga na koncu križali. Jezus namreč ni bil pozitivni psiholog ali osebni trener. Je pa prišel sem dol, da krsti ljudi v duhu. Kaj pomeni ta metafora?
 
Pomeni nekaj preprostega: spreminjanje idej ali misli. Torej pomeni nekaj zahtevnega, ne magičnega in zlahka dosegljivega. Misliti je namreč že tako ali tako zahtevno, naporno in negotovo; vse to velja še veliko bolj za kritično razmišljanje. Jezus se naslavlja na ljudi z veliko zahtevo, ki je zahteva po krstu v duhu.
 
Sodobna kognitivna znanost je popolnoma jasna: spreminjanje misli je zahtevno delo. Res pa je, da nove, drugačne misli vplivajo na človekovo vedenje in delovanje. Ponavljanje je sicer dobro za učenje, zapiše psiholog in kognitivni znanstvenik Daniel T. Willingham v knjigi z zgovornim naslovom Zakaj učenci ne marajo šole?, toda obenem je grozno za motivacijo. Ljudje smo namreč veliko bolj nagnjeni k ponavljanju istega kot k učenju novega. Ko se tako v vsakdanjem življenju soočimo s problemom, je zelo verjetno, da se ga bomo lotili podobno, kot smo se lotevali problemov v preteklosti. To je lahko učinkovito, lahko pa tudi ni. Sprememba od manj učinkovitega način k bolj učinkovitemu je zahtevna.
 
A če bi se čisto vsakič lotevali reševanja celo trivialnih problemov tako, da bi dosledno delovali po nasvetu teh, ki pridigajo kreativnost out of the box, bi postalo življenje v kratkem nemogoče in izčrpavajoče.