Manifest za pravično družbo – 2. del

Današnji The Guardian (14. januar 2020) navaja znanstvenike: ko se bo temperatura na Zemlji povprečno dvignila za več kot 2 stopnji Celzija nad predindustrijsko povprečje, bodo učinki catastrophic and irreversible (katastrofalni in nepovratni). Isti časnik navaja še najnovejše podatke: segrevanje oceanov sveta je v letu 2019 rekordno, to pa pomeni segrevanje planeta, ki je irrefutable and accelerating (neizpodbitno in se pospešuje). Drugače rečeno: Using the oceans, we see a continued, uninterrupted and accelerating warming rate of planet Earth. This is dire news. Če upoštevamo oceane, opazimo kontinuirano, nepretrgano in pospešeno segrevanje planeta; to so strašljive novice. A mnogi ljudje niso niti malo prestrašeni.

Človek še za silo razume, da nekateri ljudje zanikajo podnebne spremembe, saj je treba imeti veliko znanja, da jih znajo misliti. Razume celo, da nekateri univerzitetno izobraženi eksperti dokazujejo, da ne obstajajo vzročne zveze med segrevanjem in toplogrednimi plini, ker jih ni enostavno dokazati. Skoraj nemogoče pa je razumeti, da so nekateri mainstream ekonomisti že izračunali, da se nam sploh ni treba bati podnebnih katastrof! Nekateri ljudje bodo zaradi njih sicer umrli, o tem ni nobenega resnega dvoma, umirajo pa tudi prav zdajle, toda globalno je vse v najlepšem redu, pravijo, zlasti pa so rožnate napovedi glede gospodarstev in gospodarske rasti.
 
Kako je mogoče trditi kaj takega? Preprosto. Gospodarska rast ne bo prizadeta ali pa bo prizadeta čisto malo celo v primeru, ko se bodo temperature v povprečju dvignile za 4 stopinje Celzija, saj bo davek na izpuste toplogrednih plinov celo koristil državam in proračunom; potrebne niso torej nikakršne radikalne ali kar revolucionarne akcije zmanjševanja rabe fosilnih goriv, morda pa jih lahko porabimo še več, ker bo potem tudi prihodek od davkov višji.
 
Omenjenih ekonomistov očitno ne zanimajo svarila znanstvenikov, da se podnebne spremembe dogajajo zelo hitro in da se bodo kaotični podnebni sistemi prej ali slej sesuli. Ne zanimajo jih analize, ki dokazujejo, kot poudarjajo nekateri drugi ekonomisti, da terja prehod k trajnostnemu gospodarstvu in oblikovanju pravične družbe korenite spremembe v proizvodnji dobrin, ki ne temelji na rabi fosilnih goriv. Potrebne so strukturne gospodarske spremembe.
 
Lekcija, ki jo moramo vzeti, je torej na dlani. Nobene nujnosti ni, da celo strokovnjaki in znanstveniki dojamejo naravo podnebnih sprememb in zakonitosti, zaradi katerih se dogajajo. Prav tako ni nujno, da znajo pojasniti gospodarske krize ali stagnacijo gospodarstev. Še bolj je na dlani, da ekonomisti, ki zagovarjajo neoliberalni kapitalizem, še naprej verjamejo, v resnici gre za vero, da bodo svobodni trgi čudežno rešili vse probleme, kot jih domnevno rešujejo že doslej. In enako ne verjamejo v potrebo po strukturnih spremembah, ker verjamejo, zopet religija, da je kapitalizem najboljši sistem družbenega življenja ljudi, ki sicer ni popoln, saj tako ali tako nobeden ni, je pa najboljši, kar pomeni, da mora ostati tu, ljudem pa ostane, da verjamejo vanj.
 
Gospodarska rast je torej nekakšno božanstvo, ki mu je treba nenehno žrtvovati device, da se ne razjezi na človeštvo.
 
Ne smemo pa prehitro zatrditi, da je potemtakem rešitev manjša gospodarska rast. Govorimo o tem, kar imenujemo s tujko business-as-usual. Mislimo na še večjo porabo fosilnih goriv. In mislimo na korenite spremembe v kapitalizmu.
 
Pomenljivo je, da lahko pridemo do vpogleda v potrebo po takih spremembah tudi po drugi poti. Imenuje se recipročna poštenost.
 
Recipročna poštenost pomeni, da vsaj dve osebi vstopata v vzajemno ugodne odnose ali transakcije, ki ne zmanjšujejo blagostanja niti ene niti druge. Zlasti pa pomeni biti odprt do resnice, ki je v primeru podnebnih sprememb strašljiva; današnji požari v Avstraliji so podoba celotnega sveta čez nekaj let. Business-as-usual bo takrat le še spomin na neumnost človeškega zagovarjanja neoliberalnega kapitalizma.