Manifest za pravično družbo – 1. del

Temeljno spoznanje je zelo preprosto, piše Jonathan Rothwell v knjigi z naslovom A Republic of Equals: A Manifesto for a Just Society, ki je izšla v letu 2019. In katero je to spoznanje? Tole: gospodarska rast je manj učinkovita, ko mislimo na zviševanje standardov življenja večine ljudi, ko so razlike v dohodkih velike – in manjši del elite pobere velik del dobička. Številni ljudje doživljajo tako ravnanje kot nepravično. Zmerna rast, povezana z veliko neenakostjo, tako večini ljudi ne prispeva veliko; prispeva malo ali celo ne prispeva ničesar. Torej nikakor ne drži mantra, da gospodarska rast dviguje vse čolne; treba je povedati, da nekatere čolne in jahte dvigne vselej in jih vselej dvigne bistveno bolj kako druge čolne in čolničke. Ključna je namreč ideja družbene pravičnosti oziroma nepravičnosti; ljudje nimajo težav z neenakostmi, ko imajo občutek pravičnosti.

Občutek pravičnosti je steber produktivnega družbenega življenja, blagostanja vseh ljudi, njihovega zadovoljstva in občutenja sreče. Njihova produktivnost je pomembna, a ne tako, kot zatrjuje novorek.
 
Običajna razlaga namreč pravi, da največje dobičke ustvarjajo podjetja, ki so najbolj produktivna; torej naj bi bilo tudi moralno prav, da največ zaslužijo. Resnica pa je prej nasprotna. Taka podjetja so sicer dobičkonosna, zato pa malo prispevajo k inovacijam in k rasti produktivnosti, kažejo podatki Ljudje z najvišjimi dohodki tako delajo v finančnem sektorju, trgujejo z nepremičninami, so zaposleni na področju prava in v zdravstvenem sektorju – vsi ti sektorji ne prispevajo veliko k rasti družbene produktivnosti.
 
K njej še dosti manj prispeva družbena nepravičnost oziroma vsakodnevni občutek nepravičnosti, ki ga imajo številni ljudje.
 
Družbena nepravičnost namreč rahlja družbene vezi in medsebojne odnose, odvrača ljudi od vlaganj in zmanjšuje njihovo optimalno delovanje. Ali si družba res lahko privošči vse to? Dolgoročno že ne.
 
Sodobne raziskave potrjujejo staro Platonovo idejo, da ljudje najbolje zadovoljujejo svoje potrebe s sodelovanjem in z medsebojnimi izmenjavami. V pravični družbi tako posamezniki delajo, kar najbolje znajo in zmorejo. Je to ideal, h kateremu bi morali težiti? Vsekakor je.
 
V hierarhično urejenih družbah, in vse sodobne družbe so take, je življenje ljudi daleč od zapisanega ideala. Pravzaprav je v njih še vse preveč slepe vere v ljudi na vrhu, ki jim oni spodaj pripisujejo preveč modrosti in zmožnosti, da upravljajo s svetom. Saj tudi upravljajo v dobro ljudi – a ne vseh.  
 
Osnovna libertarna ideja je zato sporna, ker njeni zagovorniki spregledajo empirično dejstvo, da ljudje začenjajo svoja življenja iz neenakih izhodišč in imajo neenak dostop do javno dobrega.
 
V pravični družbi bi imeli enak dostop do dobrega in bi dokazali, da so lahko produktivni in delajo nekaj, kar je vredno za občestvo in njegov obstoj. Za vse to so ljudje zmožni.
 
Kognitivne sposobnosti in zmožnosti niso tako pomembne kot izobraževanje, ko razmišljamo o zdravju ljudi in o njihovih dohodkih. Pomembne so tudi njihove osebnostne značilnosti. Kaj to zajema?
 
Zajema samodisciplino, navdušenje, zmožnost za izogibanje stresu ter inteligenco.
 
Družbena pravila v veliki meri določajo, koliko kdo zasluži. Več egalitarnosti v družbi potegne za seboj večjo pravičnost.
 
Pravična družba jamči in varuje temeljne svoboščine ljudi, obenem pa povečuje zlasti blagostanje najmanj privilegiranih članov občestva, in sicer pod pogoji politične enakosti. Omogoča tudi enake možnosti za vse, da opravljajo delo, ki ga zmorejo.