Manifest za novo šolo

Ko v zadnjih letih obiskujem slovenske šole, predstavljam učiteljem in ravnateljem sodobna nevroznanstvena spoznanja o delovanju možganov ter ponujam alternativne kognitivne ideje o učenju in poučevanju, ki neposredno izvirajo iz spoznanj o delovanju možganov, se mi tako rekoč sama od sebe ponuja priložnost, ki jo na tem kraju izkoriščam. To je priložnost za razmislek o zelo kratkem uvodu k manifestu za novo šolo, o čemer sem sicer obširneje pisal v knjigi Kognitivna znanost v šoli za 21. stoletje.

Jedrnato lahko rečem, da se v zadnjih štirih desetletjih po vsem svetu v šole naseljujejo nekateri principi delovanja samih šol, ki neposredno podpirajo siceršnjo naravo neoliberalnega sveta, v katerem živimo. Principi so:
 

1. kolektivni individualizem;
2. spreminjanje vseh odnosov med ljudmi v tržne odnose (marketisation);
3. spodbujanje rasti osebnih izbir.

 
Kolektivni individualizem pomeni, da ljudje kolektivno, kar je nekoliko paradoksno, skrbijo vsak zase, sledijo svojim ciljem v življenju in skušajo uresničevati sanje. Vsak posameznik torej živi na svojem otoku, toda vendarle ljudje kot celota delujejo disciplinirano, urejeno in se vedejo kot en sam organizem, ki uboga nevidne sile in se jim podreja. Ljudi nihče ne priganja k takemu življenju, pa vendar tako živijo in se vedejo, kot bi jih dejansko nekdo priganjal.
 
Gnani so in njihovi medsebojni odnosi so vse pogosteje taki, kakršni so sicer odnosi med deležniki na svobodnih trgih, na katerih imajo ljudje pred seboj en sam cilj, to pa je kopičenje, zaradi katerega imajo osebki na voljo več in več izbir, za katere se lahko navidezno svobodno odločajo.
 
Zaradi naštetih načel prevladuje med ljudmi besednjak tržne ekonomije, zato so vse bolj obremenjeni z dodajanjem vrednosti, s povečevanjem učinkovitosti, s konkurenco in tekmovalnostjo, s kopičenjem denarja in premoženja, če je to le mogoče, s prepričanjem, da trg suvereno uravnava vse, kar se dogaja, in da je tako tudi najbolj prav.
 
V takem svetu je šolanje otrok nujno povezano z naštetimi principi in odvisno od njih, šole same pa so siljene v prilagajanje principom. Obenem spoznavamo, da so načela šolanja, kakršna bi morala prevladovati, navzkriž s naštetimi načeli. Kaj potemtakem storiti?
 
Že precej časa je celo zdravemu razumu jasno, da nevroznanost, kognitivna znanost, razvojna psihologija in znanost, ki se imenuje Mind, Brain and Education, pišejo manifest za šolanje ne le otrok, temveč vseh ljudi od zibelke do groba. Nič čudnega torej ni, da v strokovni literaturi naletimo natanko na ta izraz: cradle-to-grave education.
 
Življenje v sodobni civilizaciji je že toliko napredovalo, da lahko mirno nadaljujem in zapišem, da bi moralo biti tako izobraževanje za vsakega človeka brezplačno. Tak bi moral biti civilizacijski standard skupnega življenja ljudi, ki je naravnano k obče dobremu, ne pa k ciljem, ki so privezani na orisana načela sodobnega neoliberalnega življenja.
 
Brezplačno izobraževanje od zibelke do groba ima tri koordinate:
 

1. čustveno blagostanje;
2. socialno blagostanje;
3. telesno blagostanje vsakega človeka.

 
Ne vem, zakaj mu ne bi dodali kognitivnega blagostanja; torej so koordinate štiri, ne le tri. Blagostanje tu razumem kot učinek izvrstnosti samega izobraževanja.
 
Vsi ljudje, ki so deležni orisanega izobraževanja, prispevajo k skupnemu blagostanju ali obče dobremu. Torej lahko govorimo o kolektivnem delovanju ljudi za skupno dobro. Za tako delovanje je značilno še nekaj, kar zelo pogrešamo v zadnjih dveh stoletjih in še nekaj, kar jih je minilo od začetnega razvijanja javnega šolstva. Mislim na podcenjevanje sposobnosti številnih otrok in mladih ljudi, ker učitelji niso znali prepoznati njihovih potencialov in jih izmeriti.
 
Tudi sicer lahko govorimo o podcenjevanju kognitivnih zmožnosti večine otrok in mladih, kajti doslej je bilo javno šolanje v veliki meri posvečeno:
 

1. učenju na pamet;
2. ponavljanju;
3. reševanju rutinskih nalog;
4. vajam v discipliniranju in ubogljivosti;
5. vajam v pridnosti, storilnosti in doseganju čim boljših ocen, potrebnih za napredovanje.

 
Namesto tega predlagam (pa ne le jaz, seveda) učenje za:
 

1. elaboracijo;
2. razmišljanje;
3. globinsko učenje;
4. intrinzično motivacijo;
5. kritično razmišljanje;
6. ustvarjalnost;
7. definiranje in reševanje nerutinskih problemov.

 
Kakšna naj bi bila torej šola, da bi se otroci dobro počutili v njej in popoldan ne bi hoteli domov, poleg tega pa bi želeli še skrajšati počitnice, da bi bili lahko več v šolskih klopeh? V angleškem jeziku uporabljamo štiri c-je, za katere naj bi bila taka šola:
 

1. kreativnost (creativity);
2. komunikativnost (communication);
3. sodelovanje (collaboration);
4. samozavest (confidence).

 
Zelo dobro tudi vemo, kako naj bi potekalo poučevanje in učenje. Na kratko takole.
 
V zgodnjih letih izobraževanja poučevanje temelji na igri, ne na podajanju dejstev. Tak kurikul (play-based curriculum) tvori najboljši temelj za globinsko učenje, saj zajema tudi vitalne čustvene in socialne razsežnosti učenja. V nadaljevanju ni nič drugače, zlasti pa učitelji skrbijo za:
 

1. formativno spremljanje, ne ocenjevanje s testi;
2. ponujanje povratnih informacij o učenčevih dosežkih;
3. usmerjanje k virom, da bi učenec dosegel najboljše.

 
Učenci imajo veliko zmožnosti, razvijamo zlasti zmožnosti za:
 

1. samostojno razmišljanje;
2. reševanje problemov;
3. odločanje na podlagi evidenc;
4. prevzemanje državljanske odgovornosti;
5. demokratično delovanje.

 
Kurikul za novo šolo 21. stoletja zajema tudi:
 

1. poznavanje in razumevanje globalnih politik;
2. poznavanje in razumevanje podnebnih sprememb;
3. razumevanje narave medsebojnih odnosov;
4. večje civilnodružbeno vključevanje učečih se učencev.

 
In kaj je v učilnicah daleč najmanj učinkovito? Učitelj pred katedrom, ki zastavlja učencem vprašanja o dejstvih (fact-based questions), ocenjuje odgovore in beleži ocene. Tak način ocenjevanja na žalost še vedno prevladuje v naših šolah, obenem pa je daleč najmanj učinkovit, saj od učenca ne terja niti razmišljanja, niti refleksije povedanega, niti čustvenega angažmaja.
 
Čisto nekaj drugega je učenje, ki poteka pod geslom Prižiganje ognja strasti do učenja.